Preden naštejem 5 faz žalovanja, poglejmo, kaj se zgodi z dušo po smrti po križ-ščanski razlagi. Na internetu sem prebral, da v angleški bibliji, v Stvarjenju 2:7, piše, da “bog ni ustvaril telesa in potem dal dušo notri kot pismo v kuverto prahu, temveč je najprej ustvaril človeško telo iz prahu in potem vanj vdihnil božanski dih in tako oživel prašno telo. To pomeni, da prah ne vsebuje duše, ampak je postal duša, celovito bitje”.
S tem zanikajo inkarnacijo bitja v fizično telo, čeprav naj bi se sam bog inkarniral v Jezusa:) Morda je tak nebeški spust in vožnja v tujem vozilu privilegij boga in nikogar drugega. Kot vemo, se novo bitje začne z oploditvijo jajčeca. Ali se po križ-ščansko že jajčece samo šteje kot “prašno telo”, ali to postane šele po združitvi s semenčico. V vsakem primeru mora Jahve zelo paziti, da pravi trenutek pihne v maternico in oživi mikro prah:)
Čim je duša tako ustvarjena, je že takoj grešna za Evino prevaro in Adamov izgon iz raja. Poleg tega zgodovinskega pra Greha je bog vernim naložil še krivdo za Jezusovo smrt. Tretji pečat greha so njihovi lastni grehi v tekočem življenju. Po grešnem, klečeplaznem in bogaboječem življenju naj bi dušo po smrti pospremili angeli, črni demoni v pekel, beli in odišavljeni v nebesa. Tisti, ki so sivi, gredo v vice, kjer bodo (š)vicali grešno žlehtnobo in šli v nebesa, ali si še bolj počrnili dušo in propadli v pekel. Dobri so do zadnje sodbe v sedmih nebesih, slabi se cvrejo v peklu. Ob zadnji sodbi bodo dobri dobili večno življenje v nebesih, slabi pa večno trpljenje v peklu.
Še sreča, da to ni res. Bog ne obstaja, t.i. duše so le ljudje in energijska bitja iz višjih planetov, nebes in pekla ni, po smrti ljudi pričakajo karmičarji in jih odpeljejo v njihove prostore, kjer pregledajo ravno minula življenja. Po pregledu jih izklopijo in vklopijo njihove inkarnante, ki se vrnejo domov, ali gredo nazaj v karmične zapore. Na še večjo srečo že ukinjamo Karmično organizacijo in njihovo nasilje nad nami. Na Palkiju že oživljamo umrle, tudi na Zemlji jih bomo. Samo dobre, seveda. Po ukinitvi Karmičnega sistema bomo vsi živeli v miru, ljubezni, prijateljstvu. In to za večno.
Zdaj pa preštejmo teh pet žalostnih korakov:)
5 faz žalovanja: karmičarski recept za »dobro« in »pravilno« žalovanje
5 faz žalovanja je karmičarski recept, s katerim iz ene drame potegnejo čim več negativne energije. V tem primeru kar 5 različnih, eno bolj škodljivo od druge.
Elisabeth Kubler Ross je avtorica prve verzije, drugi avtorji so jo delno spremenili in dodali še svoja mnenja. S pisanjem o fazah žalovanja je poskušala poiskati nek smisel v smrti in žalovanju. Glede na to, da so ji besedilo podtaknili karmičarji, je predstavila njihovo razlago tega nepotrebnega, neprijetnega, nasilnega in nesmiselnega dogodka. Za karmičarje kot Zla bitja je Smrt, nasilje in žalovanje seveda smiselno, potrebno in nujno, saj se hranijo z negativno energijo trpljenja, ki jo ob tem ljudje na veliko proizvajajo.
Na strani:
https://www.dc-mir.si/2010/krog-zalovanja/
lahko v članku Krog žalovanja preberemo:
»Dr. Elisabeth Kübler-Ross (1926-2004), psihiatrinja, humanitarna delavka, učiteljica, avtorica in pionirka skrbi za umirajoče, je znana po petih stopnjah žalovanja ali po »krogu žalovanja«, ki same po sebi niso proces, ampak bolj okvir. Vsi ljudje nimajo izkušnje vseh petih stopenj, ker so npr. prehodi med stopnjami bolj kot napredovanje naraščanje in upadanje. Stopnje niso linearne, ne doživljamo jih enako. Žalovanje in drugi odzivi na čustveno travmo so individualni podobno kot prstni odtisi. Model kaže na to, da ima vsak svojo individualno pot žalovanja. Je način razlage kako in zakaj »čas zdravi« in kako »gre življenje naprej«. Soočanje s svojim žalovanjem ali žalovanjem drugih je lažje, kadar smo seznanjeni s čustvi žalujočih.«
Bistvo psihološkega pristopa k žalovanju je, da je žalovanje naravno, nujno in koristno. In seveda normalno.
To je seveda velikanska laž in gromozanska neumnost. Žalovanje ni naravna lastnost zavedajočih se bitij Čistega Zavedanja, temveč je umetno in nasilno vpisano v karmičarski scenarij za naše inkarnante. Žalovanje je le karmičarksa taktika za vsiljevanja Zla v naša življenja in siljenje, da bi ga sprejeli kot Dobro. Žalost in druga neprijetna čustva, ki jih žalujoči proizvaja, so izredno nizko frekvenčna, negativna in škodljiva energija. Z žalovanjem zelo umažemo, poškodujemo in uničujemo naše energijsko telo, čakre in tudi fizično telo. Žalovanje je kot bi namerno skočili v septično jamo polno gnoja, se z njim mazali po celem telesu in mislili, da se tako čistite:)
Čas ne zdravi in ne ozdravi, tako se nam le zdi. V primeru žalosti po nekem času človek ne čuti več tako močno neprijetnih občutkov, vendar je rana še vedno prisotna in se lahko zelo hitro znova odpre in močno zaboli. Da bi v celoti očistili negativno energije, je potrebno, da popolnoma opustimo Ego delne osebnosti in njihovo škodljivo vedenje, se prebudimo in postanemo zavedajoča se bitja Čistega Zavedanja. Ne čas, temveč Zavedanje je to, ki zdravi in ozdravi.
»Soočanje z lastnim žalovanjem ali žalovanjem drugih« ni nič lažje, le še težje je. Večje kot je breme, težje je, ne lažje. Če se ga želimo znebiti, je potrebno, da se ga znebimo. Enako kot zgoraj, če želimo nekaj očistiti, potem to očistimo, ne mažemo. Če se želimo nečesa znebiti, potem se tega znebimo, in ne nalagamo še več. Ali po domače, klin se ne zbija s klinom:) To je le karmičarska prevara, s katero želijo poneumljati ljudi, da bi sprejeli Zlo kot nekaj dobrega in si ga zato, da bi se ga »znebili«, še več in sami naložili. Ni nam treba iti skozi temo, da bi prišli na svetlobo. Ni nam potrebno iti skozi pekel, da bi prišli v nebesa. Ni nam treba biti neumni, da bi bili pametni.
“S petimi stopnjami žalovanja se je Kübler-Rossova osredotočila na smrt. Krog žalovanja lahko uporabimo tudi kot vpogled v razumevanje čustvenih odzivov na osebne travme in spremembe kot so npr. izguba dela, kazni, kriminal, telesne poškodbe, finančne težave, prekinitve medsebojnih odnosov …”
Pet stopenj žalovanje je v resnici program za učenje ljudi, kako naj razlagajo in sprejemajo Zlo kot nekaj “naravnega”, “življenjskega” in “normalnega”. To je del večjega karmičarskega programa za normalizacijo Zla. Zavedajoči imamo popolnoma drugačno razlago naravnega Življenja, v katerem ni Zla, nasilja in žalovanja. Zavedajoči ne čutimo strahu, žalosti, jeze in drugih negativnih čustev, saj kot naravna bitja izražamo naravne lastnosti Čistega Zavedanja, kot so Mir, Enovitost in Celovitost, Stabilnost, Dobronamernost in Ljubezen. V Čistem Zavedanju ni Zla, nasilja in žalosti, zato je tudi v nas ni.
Poglejmo še v članek 5 stopenj žalovanja na strani:
https://aktivni.metropolitan.si/odnosi-in-seks/5-stopenj-zalovanja/
»Žalovanje je proces, ki ga spoznamo vsi, ko doživimo bolečo izgubo ali tragedijo.«
To ni res. Že v osnovni definiciji lahko vidimo izkrivljanje resnice z lažno razlago. Izguba ni nujno boleča, izraz tragedija pa je le dramatiziranje življenja. Tudi moj oče je umrl, a to zame ni bila in ni »boleča izguba«, kaj šele drama, ali celo tragedija. Njegova smrt na moje občutje ni vplivala čisto nič, enako sem bil miren, veder in vesel. Ne vesel njegove smrti, temveč vesel Veselja, ki je del moje Biti in ga izžarevam neprestano ne glede na dogajanje okrog mene.
»Med čustveno najbolj močne izgube štejemo smrt drage osebe, ločitev ali razpad partnerske zveze, izgubo službe, odhod odraslih otrok na svoje, torej sindrom praznega gnezda, in še nekaj drugih sprememb, ki so posledica nepredvidljivih dogodkov, a nas vseeno pahnejo v proces žalovanja. Seveda vsaka oseba doživlja žalovanje na sebi lasten način, teh pet stopenj je zgolj okvir.«
To je dobesedno navajanje na škodljivo vedenje kot nekaj normalnega. Po tej škodljivi razlagi naj bi ljudje tudi žalovali, ko ptički odletijo iz gnezda:) Namesto da bi bili starši zadovoljni in veseli, da so se njihovi otroki osamosvojili, bi morali žalovati in jokati. Jok, jok, šmrc, šmrc, otroki so me zapustili, zazevala je velikanska praznina, moje življenje nima več smisla, vse je brezveze, pa toliko sem jim menjala plenice, šmrc, šmrc, jok, jok:)
“Danes si oglejmo omenjenih pet stopenj, ki so najpogostejše ob izgubi.
Zanikanje je prva stopnja, ko se sploh ne moremo spoprijeti s tem, da smo priča izgubi. Tole so stavki, ki jih uporabimo: “Saj ni tako grozno, saj sva bila večino časa srečna”, “Zdi se mi, da sva bila kar trdno povezana” ali pa “Je kar trdo delala za najin zakon”. Na prvi pogled to niso stavki, ki bi karkoli zanikali, kajne? A v njih se skriva bolečina.”
Ha, ha, ha. Točno to so stavki, ki jih nihče ne reče takoj ob smrti partnerja. Zanikanje se v primeru smrti izraža kot neprijetno presenečenje, še posebej, če je oseba odšla nepričakovano. “Ne morem verjeti, to ni res, to ni mogoče.” so izrazi zanikanja. Zgornji stavki izražajo zadovoljstvo z umrlim in ne bolečino:)
“Druga stopnja je lahko stopnja jeze. Ob izgubi nas lahko v prvi vrsti preplavi sveta jeza, ko za vso svojo bolečino krivimo druge, saj se je tako najlažje sebi zlagati, da mi nismo krivi težkega čustvenega stanja, v katerem smo se znašli na primer po ločitvi. Stavki, ki spremljajo fazo jeze, so lahko: “Bil je res velika baraba!”, “Vedno gledaš zgolj na lastne koristi!” ali “Še žal ti bo!”.”
Ha, ha, ha, ta je dobra, “še žal ti bo, da si umrl, ti barabe sebična, ti!” Če so res tako jezni, bi mu lahko to napisali tudi na nagrobni kamen. “Baraba od 1900 do 1980”:)
Kriviti druge za lastne občutke je seveda popolnoma nesmiselno, saj nam nihče drug ne more povzročiti naših občutkov in čustev. Vse naše misli, besede, občutki in čustva ter dejanja so naše akcije in reakcije. Če reagiramo, lahko reagiramo tudi pozitivno.
Mi “se ne znajdemo v težkem čustvenem stanju” zaradi tega, ker je partner odšel, temveč zato, ker smo na njegov odhod tako sami odreagirali. On nima nobene zveze z našo reakcijo. Prebujeni in Zavedajoči se smo opustili vse delne osebnosti in njihovo reaktivnost, jezo in paniko in smo stalno mirni, ne glede na dramo okrog nas. Nikogar ne krivimo in obtožujemo za naše vedenje, saj dobro vemo, da vse, kar delamo, delamo sami. Pomembno je vedeti, da za smrt ni nihče kriv, ne umrli ne mi. Jaz tudi karmičarjev ne krivim in obtožujem za njihovo Zlo, mirno govorim resnico o njihovem Zlu.
“Tretjo stopnjo lahko opredelimo kot pogajanje. Grožnja bližnje izgube nas že teži, na primer, ko razmišljamo o ločitvi. Poskušamo se čustveno pogajati, temu bi lahko rekli tudi čustveno izsiljevanje. Breme strahu in neznanega, če se odločimo za razhod, nas sili, da poskušamo tudi malce popustiti. Najbolj značilni stavki so “Če se ne boš držal najinega dogovora, se bom ločila”, “Prejšnji teden sem prihajala domov mnogo bolj zgodaj kot poprej in kako mi lahko očitaš, da mi ni mar?” ali pa “Oprostila sem ti, da si me udaril”.”
Avtorica je pomešala in čas in stopnje:) V 1. in 2. fazi je oseba že odšla, v 3. se šele pogajata pred ločitvijo:) 5 faz se v večini nanaša na žalovanje ob smrti, pred katero se glede odhoda nihče ne pogaja z umirujočim:) Lahko se pogajajo o zapuščini, o smrti zagotovo ne:)
“Četrta stopnja je stopnja depresije, torej žalosti. Pogosto nas celotno telo boli od čustvenih izzivov in strahov, zlasti ko smo res globoko prizadeti in ne vidimo lučke na koncu predora. Naša komunikacija na tej stopnji lahko poteka takole: “Mogoče pa ima prav”, “Moram ostati z njim zavoljo otrok” ali “No, vsaj službo imam v redu”.”
Če želite slediti temu modelu, morate v tej stopnji čutiti, da vas “celotno telo boli od čustvenih izzivov in strahov”, in boste na pravi poti v brezizhodno temo:) Ne glede na to, ali vi ali vas kdo zapušča ali in umira, ne ostanite z njim “zavoljo otrok”, stanovanja, denarja in avta:) Bodite resnični, pošteni in iskreni in odidite ali ostanite le zaradi ljubezni do drugega ali do sedanjega partnerja. Ne manipulirajte, ne kompromisirajte in ne kompromitirajte se. Tudi stavek, da “imate vsaj službo v redu”, je navadna pritlehna patetika in samo-usmiljenje. Tudi čevlje imate v redu, a to ne bo spremenilo dejstev ob odhodu ali in smrti nekoga. Če že želite imeti nekaj, kar bi vam koristilo v takšni situaciji, imejte Čisto Zavedanje.
“Sledi stopnja sprejemanja oziroma nekako se vdamo v usodo ali pač poiščemo izhod, ker drugače ne vidimo rešitve. “Še vedno te imam rad in te zapuščam, ker se ne morem več prepirati s tabo”, “Vem, da sem delala napake in mi je res žal” ali “Želim ji vse dobro in upam, da bo srečna drugje”.”
To bi lahko naredili že na začetku in z ljubeznijo sprejeli dejstva ter drugim zaželeli vse najboljše. Nobene potrebe ni bilo iti skozi 4 dramske faze trpljenja, samo-trpinčenja in mučenja, ostali bi v ljubezni in bi bili v redu.
“Da, stopnje se mešajo, težko je določiti natančno, kdaj nastopi katera, ker je odvisno od stopnje naše prizadetosti in žalosti. Skozi žalovanje se pač moramo prebiti tako ali drugače, saj se mu ne moremo izogniti.
Ko to vemo, se verjetno sprašujete, zakaj je tako težko, in vas zanima, koliko časa traja bolečina ob žalovanju, kajne? Odvisno je od posameznikovega čustvenega ustroja, od že nabranih življenjskih izkušenj, od stopnje osebnostnega razvoja in od želje, da se iz te bolečine česa naučimo, da si ne bi enakih vzorcev ponovno kreirali. In ja, treba je odžalovati svojo bolečino in žalost – dokler je treba. Nikar ne hitite, saj ne morete pritisniti na noben gumb, ki bi vam omogočil olajšanje. Vse ima svojo vlogo, tudi žalost in bolečina. Nikar se ju ne ustrašite.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok”
Skozi žalovanje nam ni potrebno, kaj šele nujno iti. Žalovanju se z lahkoto izognemo tako, da se prebudimo in postanemo bitja Čistega Zavedanja. Edini vlogi žalosti in bolečine sta proizvodnja negativne energije, s katero se hranijo Zli karmičarji. Prebudite se in nehajte žalovati in hraniti te parazitske barabe.
Prisluhnimo še vprašanjem in odgovorom na strani hospica, organizacije, ki spremlja umirajoče do zadnjega diha:
https://www.hospic.si/programi/zalovanje-odraslih/vprasanja-in-odgovori/
“Vprašanja in odgovori
Kakšen je pomen žalovanja?
Vsi bomo nekoč izkusili smrt bližnjega in z njo žalost, ki je normalen odziv na katerokoli izgubo, še posebej, če je le-ta povezana z nam drago ali bližnjo osebo.
Kadar gre za diagnoze s smrtnimi bolezenskimi izidi nastopi žalost v trenutku, ko bolnik ali njegov bližnji to izve, ko spozna, da mu bo kmalu iztrgan del njegovega življenja (sposobnosti, želje, načrti, človek, …). Prične se proces žalovanja, ki je lahko različno dolg in ki se ga ne more in tudi ne sme prekiniti, skrajšati ali zaustaviti.”
Ha, ha, ha. Proces žalovanja ni nujen, lahko se ga izognemo, lahko ga tudi prekinemo, skrajšamo in zaustavimo in se nam ne bo nič zgodilo. Kaj bi se nam lahko zgodilo, če bi nehali žalovati? Bi morda zaradi tega postali žalostni, jezni in se pogajali:)
“Kaj je žalost?
Žalost pomeni izgubo telesnih in duševnih (duhovnih) sposobnosti, življenjskih konceptov, ljubljenih ljudi zaradi smrti ali ločitve. Žalost se prične v trenutku, ko bolnik ali svojec izve, da ne bo mogel več ozdraveti, ko spozna, da mu bo kmalu del njegovega življenja (sposobnosti, želje, načrti, človek,…) iztrgan.”
Žalost ni izguba ničesar in nikogar, je le osebna čustvena, mentalna in vedenjska reakcija na dogodke. Žalost se prične takrat, ko oseba to sama naredi, saj tako odreagira na zunanje dogodke.
“Kaj je žalovanje?
Žalovanje je proces in je povsem naraven odziv na izgubo osebe, ki nam je bila blizu in je imela pomembno vlogo v našem življenju. Je del življenja. ”
Žalovanje ni naravno, saj nam je bilo umetno vsiljeno. Žalovanje ni del naravnega življenja, ampak je del nasilnih, izkrivljenih in sprevrženih karmičnih scenarijev, s katerimi nas prisilijo, da izkušamo Zlo v vseh možnih oblikah, tudi kot žalost, jezo in smrt.
“Kako se čuti žalovanje?
Po smrti ali izgubi, se lahko počutimo prazne in neme, kot bi bili v šoku. Morda na sebi opazimo določene fizične reakcije kot so: tresenje, nespečnost, težko dihanje, mišična šibkost, suha usta, izguba apetita.
Lahko postanemo jezni v določeni situaciji ali na določeno osebo; lahko pa smo jezni tudi kar tako. Krivda je pogost odziv, ki jo je bolje zamenjati z obžalovanjem. Na primer, ko rečemo: “Obžalujem, da nisem bil zraven, ko je umrla” ali “Žal mi je, da se nisem bolj odprto pogovoril z njo o smrti”; je veliko bolje kot če si rečemo: “Počutim se krivega zaradi mojega obnašanja.””
Občutek praznine se pojavi oziroma se še poveča zato, ker oseba izgubi objekt navezanosti in pogosto tudi odvisnosti. Te navezanosti in odvisnosti od drugega se zave šele, ko drugi odide in zazeva praznina. Neprebujeni se ne zavedajo Čistega Zavedanja v sebi in so zaradi tega stalno prazni. Svojo praznino polnijo z vsemi mogočimi objekti, kadijo, pijejo, se drogirajo. Ženejo se, da bi svojo prazno vrečo napolnili z denarjem, zmagami, lovorikami, zbirajo tudi kovance in znamke, spijo s čim več spolnimi partnerji. Napenjajo se, da bi imeli čim več sledilcev in všečkov. Prav mučijo se, da bi zapolnili to votlo praznino v sebi.
S prebujenjem in zavedenjem Čistega Zavedanja praznina izgine in zaveste se Polnosti Čistega Zavedanja. Z opustitvijo škodljivih vedenj delnih osebnosti opustite tudi vse njihove odvisnosti. Še naprej si boste kupovali oblačila in druge predmete, a od njih ne boste več odvisni, saj objektov ne boste več zbirali zato, da bi si z njihovimi brandi in imidži ustvarjali umetno identiteto. Tudi od drugih ljudi ne boste več odvisni, saj boste kot bitje Čistega Zavedanja popolnoma samostojni in svobodni, in to v partnerstvu ali sami.
Ne obžalujte in ne jezite se na nikogar. Vedite, da so vam vse neprijetnosti v življenju namerno in zahrbtno povzročili karmičarji. Verjetno jih boste še doživljali, vendar pa s prebujanjem lahko spremenite vaš odnos do njih. Vse neprijetnosti in nasilje nad nami se bo končalo z ukinitvijo Karmične organizacije in spremembo njihovih scenarijev za naša življenja.
“Kako dolgo žalujemo?
Žalovanje traja tako dolgo kot traja oziroma je potrebno. Čeprav se nam ta stavek ne zdi v pomoč, je to vendarle res. Za vsakega izmed nas je žalovanje drugačno. Pomembno je, ko intenzivno žalovanje po izgubi čez nekaj časa mine, da se zatečemo k nekakšnemu pozitivnemu žalovanju, ko se spominjamo lepih trenutkov s to osebo. Na ta način izguba sama in oseba, ki je odšla, nekaj pomeni in vpliva na naše življenje.”
Ha, ha, ha, tudi lepo spominjanje na umrlega se imenuje žalovanje, in to celo “pozitivno žalovanje”. V žalovanju kot izrazito negativni in škodljivi dejavnosti ni nič pozitivnega.
“Kdaj se žalovanje konča?
Po določeni izgubi, ko smo prevzeti in napolnjeni z toliko različnimi občutki, se ta realnost izgube nekako zasidra v nas. Navadimo in naučimo se živeti z to izgubo. Postopoma se začnemo zavedati, da žalujemo vedno manj tudi, ko počasi pridobivamo nove energije za življenje. V bistvu NIKOLI ne nehamo žalovati, vendar začnemo gledati na izgubo z drugačnimi očmi in predvsem z lepimi spomini na skupne trenutke, ki smo jih imeli s to osebo.”
Žalovati nehamo lahko takoj, ko to želimo. Z mojimi vajami za prebujanje se lahko nehate spozabljati, smiliti sami sebi in prepuščati žalosti takoj. Na odhod, ki je veliko boljši izraz kot dramatična izguba ali in tragedija, saj ta kar navaja na žalost, lahko začnemo “gledati z drugačnimi očmi” že pred smrtjo ali ob smrti osebe. Z razumevanjem, kaj in zakaj se v resnici dogaja, z ljubeznijo in z vedenjem, da bo draga oseba prišla nazaj.
“Kaj reči in česa ne osebi, ki žaluje?
Nikar ne recite …
“Bila je božja volja.”
“Lahko se ponovno poročiš.” ali “Še boš lahko imela otroke.” ali “Dobro, da imaš še ostale otroke.” ali “Če misliš, da je tebi hudo, naj ti povem kako je meni…”
“Moraš pozabiti na preteklost in iti naprej s svojim življenjem.”
“Ne joči.” ali “Ne bodi jezen.” ali “Ne bodi žalosten.” ali “Ne bodi prestrašen.” ali “Ne bodi … “
“Vem, kako se počutiš.”
“Čez čas bo bolje, saj čas celi rane.”
“Moraš bit močan za mamico in atija.” (za otroke)
Raje recite …
“Žal mi je za tvojo izgubo.” ali “Težko mi je, da trpiš.”
“Normalno je, da si žalosten. Prav je, da jočeš, da si jezen, da si prestrašen…”
“Prav je da govoriš o _______ (oseba, ki je umrla). Vzemi si čas, da zbereš vse misli.”
Težko je napisati vse predloge, saj se situacije od posameznega primera razlikujejo. Zapomnite pa si, da smrt povzroči konec življenja, ne pa konec razmerja ali odnosa.”
Vernim tako ne morejo reči drugega, kot da je bila “božja volja”:) In kot da bi jim to kaj pomagalo:)
Strinjam se, da drugim v hudi uri ni dobro govoriti o lastnem hudem. To je izkrivljeno prepričanje, da je drugemu lažje, če je nam težje:) V resnici se s tem se le povečuje težko za oba, saj z našim hudim le še dodajamo breme drugemu, ki je že tako prenaložen z lastnim hudim. Tudi to je karmičarska sprevržena ideja, da se slabo izboljšuje z drugim slabim.
Če želite drugega nasmejati, mu poveste nekaj smešnega. Če želite, da se drugi počuti dobro, mu povejte nekaj prijaznega. V primeru, če jamrate o lastnih težavah, in vidite, da se drugi počuti bolje, vedite, da imate opravka s psihopatom in sadistom, ki uživa v tujih mukah:)
Glede na to, da zagovarjajo žalovanje kot normalno, nujno, potrebno in koristno, je nesmiselno, da žalujočim govorijo “ne joči, ne bodi žalosten, ne bodi jezen, ne bodi prestrašen”:) Naprej jim rečejo, da morajo žalovati, potem pa jim to odsvetujejo:)
Ne žalujte z drugimi in se ne spuščajte v njihovo močvirje. Avtor nasvetov pozabi, da je v prvem delu odsvetoval govor o lastnih težavah in v drugem delu svetuje, da vseeno trpimo z njimi:) Z izjavami “Žal mi je za tvojo izgubo.” ali “Težko mi je, da trpiš.” govorimo, da nam je težko, s čimer le še povečujemo trpljenje drugih.
Avtor tudi pozabi, da je najprej napisal, da naj ne jokajo, žalujejo, so jezni in prestrašeni, potem pa napiše, da naj namesto tega rečejo raje “Normalno je, da si žalosten. Prav je, da jočeš, da si jezen, da si prestrašen…”
Ha, ha, ha, kot bi bral biblijo. Bog je ljubezen, a na veliko pobija vse, ki mu niso všeč. Zakaj jih potem ustvaril po lastni podobi? Morda ravno zato, da ji bo potem lahko mučil.
Ne glede na avtorjevo nedoslednost mi je všeč zadnja izjava, da se odnos z osebo ne konča z njeno smrtjo. Tudi ko nekdo odide, lahko do njega ohranimo prijateljski in ljubeči odnos. In to brez ene same pikice žalosti, jeze, strahu in samo-usmiljenja.
»Predlogi za pomoč pri žalovanju
Sprejmite bolečino
- Ne morete se ji izogniti ali skriti. Sprejmite jo in začutite. Pomagala vam bo.
- Vzemite si čas za žalovanje in za sprejetje izgube. Ne zatecite se k pretiranim aktivnostim.
- V času intenzivnega žalovanja, bodite pozorni na uživanje alkohola ali predpisanih zdravil. Nič od tega vam ne bo pomagalo pri izgubi bolečine.”
Kot rečeno, žalovanju in bolečinam se lahko izognete. Bolečina vam ne bo pomagala, le še huje se boste počutili, sami sebi povzročali še večjo škodo in obenem še hranili Zle karmičarje.
“Bodite dobri do sebe
- Pišite dnevnik. To je dober način, da beležite kako se počutite in kako razmišljate. Ko ga boste prebirali čez nekaj časa za nazaj, boste videli, da vam gre na bolje.
- Potrudite se, da boste dovolj počivali, hodili pravočasno spat in se izogibali kavam in kofeinu.
- Zdrava prehrana je pomembna.
- Če vam je najbolj hudo ob praznikih ali vikendih, si le-te organizirajte tako, da boste takrat počeli nekaj, kar vam bo zapolnilo čas.
- Prebirajte predpisano literaturo s področja žalovanja.
- Rekreacija je prav tako zaželjena (plavanje, tek, sprehod, joga).
- Poskušajte preživljati lepe trenutke s svojo družino in ne se pri tem počutiti krive.
- Začnite planirati stvari, katerih se veselite. Začnite danes, da zgradite spomine za jutri.
- Poiščite misli, ki vam ustrezajo in si jih obesite v vašo bližino.
- Vključite se v pomoč drugim, ko je akutna faza žalovanja mimo (prostovoljstvo ipd.).
- Vzemite si čas samo zase (kopel, večerja, film…).
- Zapomnite si: Vzemite vaše življenje korak za korakom.”
Vsi predlogi so koristni, razen “prebiranja predpisane literature o žalovanju”. Še posebej ne berite in ne uporabljajte nasvetov takšnih člankov, kot je ta, še posebej dela članka, kaj ne reči in kaj reči. Zaradi očitne nedoslednosti in ravno nasprotnih izjav vam bo samo še slabše:)
“Sprejmite svoje občutke
- Občutite tisto, kar občutite. Vi ne izbirate čustev, one izbirajo vas.
- Če jočete, je to v redu. Jokanje vam lahko pomaga.
- Tudi, če ste jezni, je to v redu. Le ne pretiravajte, ampak poskušajte jezo odstraniti iz sebe.
- Misel, da se vam bo zmešalo, je normalna reakcija. Ne bo se vam zmešalo, samo reagirate na izgubo.
- Depresija je pogosta in normalna reakcija. Vendar, če ta traja predolgo, je potrebno poiskati pomoč.””
Ne sprejemajte Zla kot Dobrega. Vi izbirate čustva in ne ona vas. Vi odločate, kako boste reagirali na dogodke okrog vas in ne dogodki. Žalostno jokanje ni v redu, saj z njim ustvarjate negativno energijo in si škodujete. Tudi jeza ni v redu. Avtor najprej pravi, da je jeza v redu, potem pa svetuje, da jo odstranite iz sebe. Zakaj bi jo odstranili, če je v redu:)
Norost in depresija nista normalni reakciji, vse življenjske dogodke lahko doživljate tudi mirno in radostno. Ne iščite pomoči pri psihiatrih, saj ti nimajo pojma o čustveno mentalnem zdravju. Oni so le dilerji, ki za kapitalistična farmacevtska podjetja prodajajo legalne droge. Psihiatri so profesionalni normalizatorji norosti. Zadnjič sem prebral izjavo ene psihiatrinje, ki pravi, da kdor v času pandemije ni prestrašen, ni normalen. Oni so ti, ki tudi trdijo, da je žalovanje normalno, nujno, potrebno in koristno, kar je navadna laž. Naredili bodo vse, kar bodo mogli, da vas bodo navlekli na psihiatrične droge, še posebej izredno močna pomirjevala in spodbujevala. Šele potem se vam bo začelo res močno mešati:)
Z mojimi vajami za prebujanje lahko na naraven, lahek in enostaven način opustite vsa škodljiva vedenja, se prebudite in živite kot Bitja Čistega Zavedanja v stalnem Miru, Ljubezni in Radosti, in to ne glede na to, kaj se dogaja okrog vas.
Dragi prijatelji, ne hodite na pokopališče, da bi tam žalovali za svojimi dragimi, raje ostanite doma in se jih spominjajte z ljubeznijo. Povem vam, da se bodo vsi dobri nekega dne vrnili nazaj v vaš objem. Veselim se, da bi bilo to danes, in ta danes bo nekega dne res Danes.
Smrt Smrti, živelo Življenje.
Vse najboljše za vse.
Seno
P.s. Še kot zanimivost, ali ste vedeli, da obstajajo tudi t.i. naricaljke oziroma profesionalne žalovalke, ki za plačilo pridejo na pogreb in na ves glas jokajo in stokajo. Za sto evrov tudi skačejo v grob:) One so edine poleg karmičarjev, ki imajo nekaj od žalovanja, pa še to je zaigrano:)
Preberite več o prebujanju in vajah za prebujanje, s katerimi boste z lahkoto opustili žalovanje, samo-usmiljenje in vse druge škodljive lastnosti in postali ljubeči v moji seriji knjig Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu.
Vse tri dele si lahko sposodite ali kupite na:
https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=senad
Na istem naslovu dobite tudi brezplačno knjigo Vi niste vaš um Vi ste Čudovito Bitje Čistega Zavedanja.
Vabim vas, da se naročite na e-novice za prebujanje, osebni, partnerski in družinski razvoj ter spoznavanje vaše Čudovitosti.
Dobili boste brezplačno knjigo »Kje sta Don Juan in Carlos Castaneda?«, v kateri opisujem primerjavo med starodavnim sistemom za osebnostni razvoj in mojim modelom za prebujanje.
Kliknite tu in se naročite tam:)
https://www.pismapalkijem.si/brezplacna-knjiga/
Dobrodošli in vse najboljše.
