Ko človek umre, se na nebu veselijo.
Žalost ni naravna in predvsem tudi ni originalno naša. Karmičarji, ki napišejo scenarij za življenja naših inkarnantov in jih preko njih vsilijo tudi nam, napišejo tudi vnaprej določene oblike neprijetnosti, omejitev, bolezni, poškodb in nasilja, zaradi katerih bo inkarnant oziroma mi trpel in trpeli v tem življenju.
Inkarnanti z nasilno inkarnacijo prinesejo tudi svojo in žalost svojih svojcev, družine, partnerjev in otrok, s seboj in z njo prežamejo in intonirajo energijsko telo človeka, v katerega se inkarnirajo.
»En od možnih razlogov, da dojenčki veliko jokajo, je, da se inkarnanti, ki so jih na silo inkarnirali v njih, dobro zavedajo, kaj jih čaka in da se bo večina vrnila domove šele čez dolga desetletja. Zato pogosto, močno in dolgo jokajo. Pri tem v telo vnašajo energijo nemoči, žalosti in odpora, saj ne želijo živeti, temveč se želijo takoj vrniti domov. Karmičarji kot pravi mrhovinarji se s sprevrženim užitkom hranijo z njihovo žalostjo.« Iz 1. knjige Pisma Palkijem.
Knjiga 9 stopnic mi je s tem odstavkom na stežaj odprla resnico o Zli Karmični organizaciji.
»Zato pravijo, da ko se na Zemlji rodi otrok, v nebesih jokajo, na Zemlji pa se veselijo. In ko ta oseba na koncu življenja umre, tu žalujejo, na nebu pa se veselijo, ker se je njihov spet vrnil nazaj. Iz knjige 9 stopnic, Anne/Daniel Meurois-Givaudan.« Iz 1. knjige Pisma Palkijem.
Ko sem pred leti z največjim zadovoljstvom ugotovil, da jaz nisem inkarnacija nekoga drugega, ampak resnično, originalno in samostojno bitje, sem sočasno spoznal tudi, da je možno vse, ki so kadar koli živeli, znova oživeti. To tudi karmičarji počnejo stalno, saj inkarnanta takoj po rojstvu najprej izklopijo (“ubijejo”) in ga potem po fizični smrti in pregledu življenja človeka, v katerem je bil inkarniran, znova vklopijo in “oživijo”, obenem pa seveda izklopijo in “ubijejo” človeka, v katerem je prespal celo inkarnacijo. Zato vam znova povem veselo novico, vsi dobri, ki so bili izklopljeni, bodo prišli nazaj. Našim vesoljcem sem rekel, naj na Palki najprej vrnejo malo punčko Maddie. Na njeno in velikansko veselje njenih staršev in vseh Palkijev so to tudi naredili. Od takrat vračajo vse po vrsti.
Ravno danes sem izvedel, da so oživeli morjeplovca Vasca Da Gamo. Daleč je odplul v karmičarsko meglo, a so ga naši vseeno našli in vrnili v domačo luko:) Oživeli so tudi do sedaj najstarejšega kusto, tako Palkiji imenujejo “tiste, ki so preživeli noč”, Abrahama, začetnika t.i. abrahamskih religij, Judaizma, Križ-ščanstva in Islama. Že pred časom sem našim vesoljcem rekel, da naj počakajo z oživljenjem Jezusa in Mohameda, saj bi v sedanjih časih velikanskih sprememb lahko nekaterim povzročila svete dileme:) Še posebej Jezusa bi lahko napadli, kje je hodil toliko časa in zakaj se ni še drugič oglasil:)
Še odgovor na vprašanje, kje so danes mrtvi in kaj delajo? Vsi umrli spijo v njihovem inkarnantu. Če je tudi ta umrl, potem skupaj z njim spijo v njegovem inkarnantu, in vse tako navzgor po inkarnacijski vertikali ali po domače lojtri.
Zemlja je planetarna restavracija za Zla bitja
Zemlja je planet zapor in ne »Šola Življenja«, kot to lažno trdijo Zli in pokvarjeni karmičarji.
“Karmičarska »šola« nima nobene zveze z osebnim, družinskim in planetarnim razvojem. Zlo se ne razvija, ampak propada. Zlo škoduje, uničuje in ubija. Namen Zla ni razvoj, temveč uničenje Vsega.
Don Juan je rekel Castanedi, da je naš planet farma, v kateri nas Letači gojijo kot piščance.
Karmični sistem ni šola, ampak je velikanska restavracija, v kateri se gostijo Zla bitja. Vsi, ki delajo v karmičarski hierarhiji, so njihovi kuharji in natakarji, ki s scenariji, inkarniranjem in kontroliranjem inkarnantov skrbijo, da imajo njihovi Gospodarji dovolj hrane. Scenariji Zla, ki so polni omejitev, bolezni, poškodb, revščine, nasilja, mučenja in mučnih smrti, so meniji Zlih bitij. Ljudje, ki trpimo in proizvajamo negativno energijo tesnobe in strahu, bolečin, obupa, jeze, žalosti in nasilja, smo njihova hrana.
To krvavo orgijo in požrtijo Zla smo na Palkiju zaključili, tudi na Zemlji jo bomo. Vabim vas, da pri tem aktivno sodelujete in z vajami za prebujanje takoj začnete opuščati škodljiva vedenja, s katerimi proizvajate negativne energije in hranite karmičarske Zlobe.« Iz 1. knjige Pisma Palkijem.
Karmičarji kot Zla bitja rabijo negativno energijo, zato hinavsko silijo ljudi, da hvalijo Zlo. Poglejmo konkretni primer hvaljenje Zla, karmičarskega nasilja nad nami, v obliki bolezni in smrti skozi usta znanega igralca.
Na strani:
https://www.24ur.com/popin/tuja-scena/jeff-bridges-diagnoza-rak-mi-je-dala-novo-prespektivo.html
lahko v članku Jeff Bridges: Diagnoza rak mi je dala novo perspektivo preberemo, da ima igralec zdaj poseben odnos s smrtjo. Jeff Bridges »je sedaj spregovoril o tem, kako se je zaradi diagnoze spremenil njegov pogled na svet.«
“Ta rak je spodbudil čustva dragocenosti in hvaležnosti, staromodno ljubezen, mnogo nje,” je z javnostjo delil 70-letni igralec. Poudaril je, da je rak spodbudil tudi to, da končno ceni svojo smrtnost: “Ugotovil sem, da imam še toliko tega za deliti z vami in zdaj je končno čas.”
Kakšen pogled pa je imel potem prej, ko je bil še zdrav:) Ali prej ni čutil dragocenosti in hvaležnosti za ljubezen, zdaj pa jo čuti za smrtonosno bolezen. Kdo je tako neumen, da reče, da “ceni svojo smrtnost”?:) Jaz je ne, jaz cenim svojo življenjskost in želim živeti večno. Ali ga je bolezen prisilila, da “toliko tega deli z nami”? Ali to pomeni, da če ne bi zbolel, tega nečesa ne bi delil z nami, kot pravi en od obiskovalcev z drugega planeta. Ali človeka šele huda bolezen prisili, da postane dober, pošten in prijazen? Če bi ostal zdrav, pa bi bil še naprej baraba:)
Žalostni ljudje so lepi ljudje
“Na spletu sem prebral naslednjo izjavo, ki si jo obiskovalci delijo med sabo.
“Najbolj čudoviti ljudje so tisti, ki so izkusili poraz, ki vedo, kaj je trpljenje, ki vedo, kaj pomeni boriti se in izgubiti, a na koncu najti pot iz globin. Ti ljudje so sočutni, nežni in cenijo svoje življenje. Najboljši ljudje se ne zgodijo, ampak jih oblikuje življenje.”
To je primer psihološkega romantiziranja, hvaljenja in čaščenja Zla kot nujnega, potrebnega, koristnega in edinega, ki nam omogoča razvoj. In še to samo tistim, ki “najdejo pot iz globin”.
Večina neprebujenih je v globini, in to v podnu podna spozabe, nezavedanja, nevednosti, neumnosti in nasilja. Točno tam, kjer jih karmičarji želijo in potrebujejo – na dnu obupa. Zato ker jim v tem stanju prestrašenosti, izgubljenosti, nemoči in trpljenja proizvajajo najboljši koktajl negativnosti in njihov najljubši napitek.
Zato karmičarji trdijo, da je najboljši človek trpeči človek. Za njih seveda. Zato nas tudi mučijo, da bi nas tako naredili najboljše za njih. To mučenje potem hinavsko skrivajo za romantičnimi in kičastimi miti junaštva skozi mučeništvo. Za njih je edini pravi človek Jezus. On je glavni igralec in idol karmičarske sadistične drame. To dramaturgijio še posvetijo v religiozno liturgijo in čaščenje, hvaljenje in moljenje lastnih mučiteljev. Verni se še zahvaljujejo karmičarskim bogovom za to, da jih mučijo. In to na bogaboječih se in klečeplaznih kolenih.
Zaradi omejene uporabe ne morem citirati odlomka iz članka o nastanku praznika Čaščenja Žalostne Marije. Lahko pa povzamem patra Mihaela Auguština Proja, ki je Marijo molil tako, da jo je prosil, da trpi z njo v bridki bolečini. Posebej zahteva, da se njemu ne da Dobrega, temveč Hudo vseh in najnižjih vrst. Cel članek in njegovo molitev za Zlo si lahko preberete na:
http://www.marija.si/duhovnost/marijini-prazniki/zalostna-mati-bozja/
Karmičarji nezavedajoče se sistematično posiljujejo in poneumljajo s tako očitnimi lažmi in neumnostmi, kot so opisani v zgornjem citatu, ki hvali poraze, izgube in trpljenje.
Resnica je ravno nasprotna. Ni čudno, da karmičarji tako izkrivljajo in sprevržejo temeljno resnico o Čistem Zavedanju in bitjih, saj jih lahko le v nezavedanju, nevednosti in lažeh poneumljajo in izkoriščajo.
Nič Dobrega ni v porazu in nič koristnega v trpljenju. V boju je le nasilje in v izgubi nihče ničesar ne dobi. Iz globine obupa nihče ne pride, saj je to zaradi karmičnega sistema nemogoče.
Ljudje, ki so veliko izgubili, pretrpeli in izgubili, niso sočutni, ampak napeti, nestrpni, sovražni in nasilni. Takšni ljudje niso nežni in ne cenijo ne svojega ne tujih življenje. Dober primer takšnih ljudi so vojni veterani, katerih večina trpi za raznimi osebnostnimi motnjami, so odvisni od alkohola in drog in mnogi naredijo samomor.« Iz 1. knjige Pisma Palkijem.
Dan mrtvih je karmičarska pojedina žalosti
To je njihov sprevrženi in perverzni praznik, ko pijejo solze in jejo žalost. Na strani z velikansko dolgim naslovom:)
izvemo, kako je praznik Žalosti sploh nastal.
“Dan spomina na mrtve, vsi sveti ali 1. november – z vsemi temi poimenovanji označujemo datumsko določen 1. november, državni praznik in dela prost dan, ko se spominjamo vseh umrlih.
Praznovanje dneva mrtvih ima bogato tradicijo, ki je pri nas povezana s krščanstvom.
Zakaj sploh »praznujemo« dan mrtvih in kakšni običaji ga spremljajo pri nas in po svetu?
Dan spomina na mrtve ali vsi sveti
Cerkev je v 3. stoletju uvedla javno čaščenje spomina na svetnike (po zahodni krščanski tradiciji je to bil prvi november). Ker je število svetnikov skozi leta naraslo, je bilo dni v letu premalo, da bi lahko imel vsak svetnik svoj godovni dan. Cerkev je zato leta 835 uvedla posebni spominski dan za vse svetnike. Drugi november je po krščanski tradiciji praznik vseh rajnih in vernih duš. Verniki so na ta dan s spominom počastili vse umrle in posebej molili za njihove duše v vicah.
Slovenski državni praznik dan spomina na mrtve se danes časovno prekriva s praznikom vseh svetih, a vsebina njunega praznovanja ni enaka.
Slovenci množično obiskujemo s cvetjem in svečami okrašene grobove
V slovenski kulturi je zasidrana ideja, da mora biti 1. novembra grob pokojnikov urejen, lep, bogato okrašen, očiščen. To tradicijo so vpeljali južni Slovani, ki so grobe okraševali ob večjih praznikih, sprva z mahom in svežim cvetjem. Obisk pokopališča in urejanje grobov imata za svojce poseben pomen: s tem počastijo pokojnika in spomin nanj – klinični psihologi pravijo, da je urejanje grobov ena od oblik žalovanja.
Dan spomina na mrtve pri nas skriva cel spekter navad. Slovenci (po vzoru zahodne kulture) spomin na mrtve obeležimo v mirnem, otožnem, intimnem okolju.”
V istem članku lahko preberemo tudi, kako Dan mrtvih obeležujejo:), ta izraz mi je zelo smešen, saj izvira iz beleženja oziroma označevanja z belim apnom, v drugih državah.
Dan spomina na mrtve na rajski filipinski plaži
Praznovanje dneva mrtvih na Filipinih traja 3 dni ter predstavlja mešanico krščanskih in filipinskih običajev ob večjih praznikih. Praznovanje se začne z razkošnim, s cvetjem okrašenim zajtrkom, ki ga sestavljajo tropski sadeži. Nato se razširjena družina svojca odpravi v cerkev – ne glede na to, ali so ti verni ali ne. Sledi zabaven sprevod po ulicah filipinskih mest, ki se zaključi z zabavo na rajskih plažah.
Mehičani umrlim pripravijo oltar in pojedino
V Mehiki dneve mrtvih (Dias de los muertos) obeležujejo tako, da umrlim v hiši postavijo oltar, ki ga bogato okrasijo z rožami, cvetjem in predmeti, ki so jih imeli svojci najraje. Na oltar postavijo najljubšo hrano in pijačo umrlega, se veselijo, plešejo in pojejo. Vse od vhodnih vrat do oltarja posujejo cvetne liste oranžnih ali rdečih rož, zato da bi umrli našli pod do doma in oltarja, s katerega bi pojedli hrano in pijačo, ki so jim jo darovali. Za Mehičane je dan mrtvih dan veselja – oblečejo se v duhove, mumije in okostnjake ter pripravijo sprevod po mestnih ulicah.
Ruski obred s polivanjem vodke
V Rusiji je večina prebivalcev pripadnikov pravoslavne cerkve, ki dan mrtvih obeležuje večkrat letno – to so dnevi, poimenovani raditeljska sobota (starševska sobota). Praznovanje je povezano s hrano in (alkoholno) pijačo. Svojci se zberejo ob pokojnikovem grobu, pripravijo pogostitev, ki jo vedno spremlja tradicionalna ruska vodka. Ob grobu večkrat nazdravijo, ob vsaki zdravici pa nekaj vodke zlijejo na pokojnikov grob. Pravoslavna cerkev je tovrstna ravnanja že večkrat ostro obsodila, saj s polivanjem grobov z vodko in ostanki hrane žalijo spomin na pokojnika.
Praznovanje dneva mrtvih na Daljnem vzhodu
Daljni vzhod koncepta dneva mrtvih ne pozna, saj je prežet s hinduizmom in budizmom, ki smrt dojemata povsem drugače – kot rojstvo novega življenja. Za umirajočega in svojce je pomembno, kako umirajoči preživi zadnje trenutke življenja, saj je od tega odvisno njegovo »novo« življenje. Hinduisti truplo umrlega med posebnim obredom upepelijo in pepel stresejo v reko Ganges. Smrt doživljajo kot nekaj dobrega, saj se duša umrlega rodi v drugem telesu (reinkarnacija).”
Vidimo lahko, da so karmičarji po njihovi značilni formuli Zlo in Dobro, 50:50, fifty-fifty, enim določili, da bodo za umrlimi žalovali, drugim pa, da bodo Smrt častili kot nekaj dobrega in celo veselega. Ko nekdo umre, praznujejo, kot da je umrli odšel na lepše:) To je seveda izraz ciničnega in sarkastičnega karmičarskega črnega humorja, s katerim silijo ljudi, da slavijo tudi lastno smrt kot nekaj dobrega.
Medtem ko eni umrle nahranijo, da ne bodo lačni na onem svetu, kdo ve, če jim sploh kaj dajo za jesti, še posebej, če so bili barabe, Ruse bolj skrbi, da ne bi bili v onostranstvu žejni, zato jih dobro napojijo z vodko:)
Smrt ni rojstvo novega življenja, saj se s smrtjo življenje ne konča. Umrli le sleče fizično telo in živi naprej v energijskem telesu, dokler ga karmičarji ne izklopijo. Zato tudi ni prav nič pomembno, kako preminuli preživi »zadnje trenutke življenja«, ker ga bodo v vsakem primeru izklopili. Z vedenjem, da jih preživi točno tako, kot so mu to s scenarijem določili karmičarji.
Nekoč so kralje pokopali z vsemi njihovimi sužnji, ki so jih ob kraljevi smrti seveda pobili, in z njihovim zlatom vred. V Indiji so morale žene umrlih same skočiti na grmado, da bi se pridružile možem na oni strani. Zadnjič sem bral, da so nekje pokopali umrlega z njegovim avtom vred. Verjetno se je bal, da bi na oni strani preveč pešačil, zato je svojcem naročil, da ga pokopljejo v krsti znamke Mercedes:)
Še ena iz rubrike »saj ni res, pa je«. Vlomilci so v hiši našli žaro s pepelom. Mislili so, da je notri kokain in so posnifali pokojnika:)
Žalovanje za živimi
To sem o žalovanju napisal v moji prvi verziji knjige o prebujanju iz leta 2006 v poglavju o škodljivih lastnostih delnih osebnosti.
“Žalovanje za ljudmi, ki so se vrnili v nebeški dom (takrat sem bil še pod vplivom New Age lažne propagande:), je posledica strahu, da so ob smrti enostavno izginili (ateisti) ali da se jim je ali bo kaj hudega zgodilo (verniki).
Ob toliko pisanih razlagah posmrtnega življenja sta takšna žalost in strah seveda razumljivi. Vendar pa za »pokojnimi« nima smisla žalovati, saj so živi in zdravi.
Žalovanje je lahko tudi izraz sebičnosti, s katerim žalujoči drugim potihem očita, ker so ga zapustili. In to ravno sedaj, ko so prišle položnice:) Žalujoči tako izraža žalost nad tem, da je ostal sam, zato se veliko bolj ukvarja s seboj, kot s pokojnim. »Kaj bo zdaj z mano, kako bom sam živel naprej?« Žalovanju se hitro priključi še samo-obtoževanje: »Zakaj ga nisem bolj pogosto obiskoval, dokler je bil še živ, tega si nikoli ne bom oprostil.« Da bi se odkupil za »grehe«, si naloži kakšno drugo pokoro in sklene, da bo bolj skrbel za rože, ki jih je pokojni zapustil. Če ne bo pozabil, seveda, ko najhujše mine. Če ima pa toliko drugih opravkov, da se ven ne vidi. Zdaj mora pa še za te rože skrbeti:)
Žalujočemu je ponavadi žal onega, za katerega misli, da mu je zdaj slabše, da trpi in da bi rad nazaj. Obenem mu je žal tudi samega sebe, ker misli, da mu je in bo zdaj slabše, da bo trpel in da bi ga rad nazaj.
Kvazi strokovnjaki za človeško dušo ali po domače psihologi pravijo, da je treba pokojnika od-žalovati. Treba je iti skozi različne faze žalovanja, ki si sledijo od žalosti do ponovne sreče. Za plačilo vam pripravijo žalni oziroma žalovalni program – ta mesec bodite v šoku in močno presenečeni nikakor ne spremite dejstva, da ga ni več. Drugi mesec vse zanikajte, ne, pa saj to ni res, to ni mogoče, saj živ človek ne umre kar tako od včeraj na danes, sigurno gre za pomoto. Potem ga pogrešajte, pripravljajte obroke za dva, čakajte ga pred vrati, glejte slike in se spominjajte lepih trenutkov. Nato se naslednji mesec že prvega močno razjezite, kaj si pa misli, kar tako oditi, ne da bi vas sploh kaj vprašal, prav nesramen je – napade jeze blažite z občutki krivde, ker ste se tako spozabili in razjezili nanj, nič krivega, ubogega, sam bogve, kje je zdaj in kako trpi. Naslednji mesec res žalujte in potem boste zdravi, srečni in normalni, pripravljeni ste na novo zvezo:)
Nekaj takšnih psiho nasvetov iz psiho kotičkov: »Proces žalovanja je treba ozavestiti in iti skozenj po korakih.«; »bolečino moramo občutiti in sprejeti – samo toliko lepega smo zmožni doživeti, kolikor bolečine smo zmožni doživeti in predelati«; »ljudje se ne znajo posloviti od preminulega«.
Kot bi poslušali duhovnika, trpite in molite. Če se ljudje ne znajo posloviti od mrtvega, se znajo od živega. T.i. mrtvi je še vedno živ in zdrav.
Takšno programirano psiho žalovanje pomeni načrtno izbiranje, prepuščanje in izvajanje pobud delnih osebnosti. In to ne le eni, temveč kar petim, šestim zaporedoma, jih tako močno krepiti, podaljševati njihovo škodljvo vedenje ter zakoličiti takšen način vedenja kot zdrav, potreben in nujen. Konec koncev ga priporočajo psihologi, ti pa že vedo, kako se stvari streže (in zaračuna).
Razumljivo je, da pri strokovnem žalovanju ne gre brez psiho zdravil, najmanj kar dobite, so pomirjevala. Potem so zdravila odvisna od tekočega meseca in faze žalovanja. Tablete sledijo programu in se ustrezno menjavajo, dopolnjujejo in povečujejo. Če se pri vrstnem redu zmotite ali vam čustva preskakujejo in se med seboj mešajo, in ste že prvi mesec jezni ali celo srečni, čeprav bi morali biti šokirani, vam predpišejo še dodatno in paralelno terapijo, saj zdaj gre pa zares, pronto, in ste že na dvojnih tabletah. Mislili ste, da ste le žalostni, zdaj ste pa še depresivni, anksiozni in bipolarni. Čeprav vam sami svetujejo, da bodite enkrat žalostni in drugič veseli, vam, če se občutki prehitro menjavajo, to zaračunajo kot bolezen.
Žalujoči potrebujejo lokacijo za truplo, in to za rože in za poklon: »Tako recimo poznam nekoga, ki mu je umrla mati in so raztrosili pepel. Manjka mu prostor poklona, kjer bi lahko uprostoril svojo izkušnjo.« (isto tam) Ta prostor seveda obstaja, na travniku ga je še veliko več, kot v tesnem grobu. Če želi, lahko svojo žalost še poveča in se na stežaj razprostori, ni pa to več njegova osebna in zasebna lastnina, konkretna mrliška kamrica, kamor odlaga svoje trpljenje in polni rezervoar žalosti, iz katerega se lahko potem stalno ali po želji napaja. Ko žaluje na travniku, na katerem je raztresen pokojnikov pepel, trosi svoj žalost vse naokrog.
Za objokovanje mora biti določeno mesto, ki je izven vasi ali mesta kot kraja živih. Živi živijo tu, mrtvi mrtvijo tam (nekje). Ker ga ni več na Zemlji, ne sme biti več nad zemljo. Smrt ga pokosi, zbriše z zemeljskega obličja in zravna z zemljo. Za to, da bi se ga lahko spominjali, ga morajo skriti.
Preživeli niso mirni, dokler ne vedo, kje je truplo. Truplo zaključi z dvomi in s spraševanjem, ali je še živ ali že mrtev. Težko je jokati na slepo po celem svetu, zato rabijo objekt, žalno posodo in cilj svojega žalostnega romanja. Razen če ga ne pokopljejo živega, je grob edino mesto, na katerem »pokojnika« zagotovo ni.
Grob je uradno priznanje smrti kot konca. Spomeniki so kot morske boje, ki kažejo, kje je pokojni. Tako lahko dokončno fiksirajo svojo pozornost – (da) (v)saj vemo, kje je. Grob je tudi zadnji pokal, v katerem so zbrane vse pokojnikove zmage in vsi porazi. Grob je vhod v spomin. Do tu je prišel, dlje ne. Tu leži mrtev, a živi v naših spominih. In seveda v duhovnem svetu.
Grobovi so zbiralniki in kontejnerji žalosti, v katerih ležijo s solzami prepojene revmatične kosti. V grobove se steka vsa živa žalost tega sveta. Pokopališča so kolektivna polja napetosti s posameznimi grobovi kot točkami napetosti. To so napajališča žalosti, kamor gredo lahko ljudje po brezplačno žalost. Živi, in predvsem Ubogi, uporabljajo grobove za povezovanje z objektom žalosti. Tako kot so strahovalci in odvisniki močno povezani s svojim objekti, iz katerih črpajo strah za preživetje svojih delnih osebnosti, so žalovalci povezani z grobovi. Najprej jih ob pogrebu napolnijo z žalostjo, potem pa to črpajo na daljavo, tako da se z njimi povežejo s pozornostjo in čustveno uglasijo. V te namene imajo tudi osebne predmete pokojnika, ki jim omogočajo stalno in domačo žalost, tako da jim ni treba daleč, da bi lahko jokali in se smilili sami sebi. »Blagor tebi, ti si se rešil, kaj bo pa z mano.«
Šele ko se prepričajo, da je res mrtev, začnejo o njemu govoriti vse najboljše. Razen tistih seveda, ki počakajo, da lahko o njem povejo vse najslabše in mu pljunejo na grob. Ko je na drugi strani, jim ne more več odgovoriti in ne vrniti niti besed niti dolgov. Čeprav jim je bil on dolžan, se mu s kletvicami in pljuvanjem oddolžijo še sami.
Zanimivo je, da nikomur ne pade na pamet, da bi svoje ali stare obleke svojih bližnjih okopal in jih lepo oblekel. Potem bi si vzel dopust, ob njih bedel in jih vahtal ter povabil prijatelje na pogreb, kjer bi jih dostojanstveno pokopal. In jim potem hodil redno prižigati svečke, za trenutek postal, se pospominjal starih časov, kako jih je nosil, se pogledal v ogledalu spomina, in potočil kakšno solzo. Ker obleka naredi človeka, neprebujeni vidijo obleko kot človeka in ne ločijo med igralcem in njegovim kostumom. Z obleko pokopljejo tudi človeka, potem pa še žalujejo za njo kot za njim.
Katja Hrobat, »Danes mrtvim ne pustimo več umreti«*, (Žurnal24, 1. november 2008) (prvo verzijo knjige sem razvijal naprej in nekatere dele dodal tudi kasneje)
“Ko odhajajoči umre, zazvonijo vsi zvonovi. »Na mrliču se zaprejo vse odprtine, da duša ne uide. Zbudi se živino, prekrije ogledalo, premeša žito, da ne bi izgubilo kaljivosti, odpre okna, ugasne luči, izlije vodo iz posod, ugasne se ogenj. V trenutku smrti se mora vse ustaviti.«
Pokojniku se ob smrti vsi grehi avtomatično odpustijo. Sledijo trije dnevi počivanja, vahtanja in bdenja pri mrliču. Žalostno novico sporočijo vsem, tako se pogrebna procesija sprehodi po vasi. Tudi na zadnji poti so veljala stroga pravila: »Pri pogrebu so pogrebci ubrali mrtvaške poti in marsikdaj se niso vračali po isti poti, da se ne bi vrnila tudi pokojnikova duša.« (kot da so komaj čakali, da se ga znebijo:)
*Naslov članka se nanaša na to, da danes meja med živimi in mrtvimi ni več tako ostra kot nekoč. Ljudje se vse več pogovarjajo z mrtvimi, jih vidijo v sanjah in slišijo njegove znake. Manjka le še spoznanje, da če se pogovarjajo z mrtvimi, obstaja možnost, da so ti še živi.
Če ste imeli človeka radi, dokler je bil z vami, ga imejte tudi zdaj, ko se je preselil nazaj domov. Ljubezen pomeni, da mu želite vse dobro, zato nadaljujte s takšnim odnosom. Ob samem odhodu mu zaželite srečno pot in vse najboljše. Ne dovolite, da bi vas delne osebnosti razjokale in razžalostile. Jokanje in žalovanje ni zdravo, ne sprošča in ne pomaga. Samo krepi, ohranja in podaljšuje samo-usmiljenje in uboštvo. »Le kaj bo zdaj z mano?«
Nekateri so ob izstopu iz telesa zelo zaskrbljeni za bližnje. Če ste ob odhodu zraven, v stanovanju ali v hiši, jih sproščeno in z ljubeznivimi mislimi ali besedami pomirite. Slišali vas bodo, saj za kratek čas še ostanejo v prostoru, dokler ne dojamejo, kaj se je zgodilo in zagledajo duhovne prijatelje, ki so prišli po njih. Povejte jim, da naj gredo s svojimi spremljevalci kar lepo domov. Naj nič ne skrbijo, vi boste vse uredili. Naj se imajo lepo in naj se kaj oglasijo, na primer v meditaciji ali v sanjah. Vašim duhovnim prijateljem recite, naj pogledajo, kako je z njimi. Povedali vam bodo, da so oni veliko bolj živi od vas, saj so njihove omejitve zavedanja ukinjene. S svetlobnimi telesi se gibljejo s hitrostjo misli. Vrnili so se k svojim prijateljem in partnerjem, ki so jih že komaj čakali. Ne vežite svoje pozornosti na grob ali na predmete, ki so jih uporabljali na Zemlji. Usmerite svoj pogled naprej in živite svoje življenje. Z osebo pa ostanite v prijateljskem odnosu na daljavo.
Ubogi se zaveda, da je treba uboštvo skrbno negovati, zato v solzah skrbi, da je njegova spužva žalosti stalno mokra. Melanhholija ima rada družbo revnih in trpečih, ki jo dobro razumejo. »Saj je vseeno, ni važno, zame je prepozno, nima smisla, meni tako ne more več nihče pomagati, bo pa za druge več ostalo, to je to, lahko bi bilo drugače, pa ni, konec, pač.«
(Karmičarski spremljevalci, ki inkarnante pripeljejo v inkarnacijo in po smrti človeka odpeljejo v pregled življenja, k t.i. starešinam in pred Karmično sodišče, niso prijatelji. To so karmičarski hlapci, izdajalci človeške vrste in kolaboranti z okupatorjem. Smrt ni naš dom, tam nas ne čakajo domači, ki so umrli pred nami. Po smrti je na vrsti pregled življenja in izklop. Več v mojih knjigah Pisma Palkijem.)
“Radost je Življenje, ki se izraža. Radost je prost tok življenjske energije. Esenca življenja je Enost z Vsem, kar je. Življenje je Enost, ki se izraža. Občutek Enosti je občutek ljubezni. Esenca življenja je ljubezen. Radost je tako svobodno izražena ljubezen. Če je svobodno in neomejeno izražanje Življenja in Ljubezni – to je občutka Enosti z Vsem, kar je – na kakršenkoli način prepovedano ali omejeno, se duša, ki je radost sama, ne more polno izraziti. Radost, ki se ne more izraziti, je občutek, ki ga vi imenujete žalost.” (Neale Donald Walsch, Prijateljstvo z Bogom)”
Tako Klun, ki se lažno predstavlja kot bog, Nealu opisuje žalost, ob tem pa ne pove resnice, da vse prepovedi, omejitve in žalosti namerno in načrtno povzročajo karmičarji. Duša kot neko romantično bitje, angel in božji otrok, sploh ne obstaja, zato tudi ni “radost sama”. T.i. duše so v resnici inkarnanti, ljudje z drugih planetov, ki jih karmičarji prisilijo, da se inkarnirajo. Kot sem napisal zgoraj, so zaradi nasilnega iztrganja iz njihovih življenj in prisilnega odhoda od doma in dolge ločenosti od svojih družin, zelo žalostni.
Pokopališče Žale, kraj nesrečnega imena.
Tu je Smrt doma. Ko pridejo k Njejo na obisk, se obiskovalci uglasijo z Žalostjo Smrti, njeno anti-Bitjo. Mnogi pridejo oblečeni v črno, zatemnjeno počrnjeni za žalostni obisk. Primerno se ohladijo in uskladijo z marmornim hladom, ki reže do kosti. Človeka kar zmrazi, kako hladno mrtvi hodijo po pokopališču. Grobovi so polni, a vseeno votlo prazni. Tistih, ki so v njih, ni tu. Tudi žalujoči se ustrezno izpraznijo in napolnijo s praznino odsotnosti. Praznina zeva vse naokrog. Pusta in puščobna, prazna in hladna. Tako tudi obiskovalci za čas obiska postanejo živa trupla, ki žalujejo za mrtvimi ljudmi.
Še posebej za 1. november, Dan Smrti, bi v šali lahko rekel, kakšna gneča, a nikjer žive duše:) Žalujočim je žal umrlih, obenem se smilijo sami sebi, ker so ostali sami. Nekateri so celo jezni na pokojne, ki so jih zapustili, da zdaj sami životarijo iz dneva v dan. S svojim temnim, hladnim in žalujočim odnosom spreminjajo umrlega svojca, saj ga na veliko polnijo z žalostjo negativne energije. S črnino črnijo njihov prejšnji odnos in ga spreminjajo v temo.
Dragi prijatelji, ne hodite na pokopališče, da bi tam žalovali za svojimi dragimi, raje ostanite doma in se jih spominjajte z ljubeznijo. Povem vam, da se bodo vsi dobri nekega dne vrnili nazaj v vaš objem. Veselim se, da bi bilo to danes, in ta danes bo nekega dne res Danes.
Smrt Smrti, živelo Življenje.
Se nadaljuje.
Vse najboljše za vse.
Seno
P.s. Ravnokar sem prebral, da je umrl škotski igralec in oskarjevec Sean Connery, prvi James Bond. Čeprav je imel kot agent 007 Licenco za ubijanje in je uspešno obvladal vse negativce, zadnje akcije ni preživel:) Karmičarji, vesoljski negativci, so ga pri 90 letih zahrbtno pokončali. Sean, slainte mhath! Živel, in se kmalu vrnil.
Preberite več o prebujanju in vajah za prebujanje, s katerimi boste z lahkoto opustili žalovanje, samo-usmiljenje in vse druge škodljive lastnosti in postali ljubeči v moji seriji knjig Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu.
Vse tri dele si lahko sposodite ali kupite na:
https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=senad
Na istem naslovu dobite tudi brezplačno knjigo Vi niste vaš um Vi ste Čudovito Bitje Čistega Zavedanja.
Vabim vas, da se naročite na e-novice za prebujanje, osebni, partnerski in družinski razvoj ter spoznavanje vaše Čudovitosti.
Dobili boste brezplačno knjigo »Kje sta Don Juan in Carlos Castaneda?«, v kateri opisujem primerjavo med starodavnim sistemom za osebnostni razvoj in mojim modelom za prebujanje.
Kliknite tu in se naročite tam:)
https://www.pismapalkijem.si/brezplacna-knjiga/
Dobrodošli in vse najboljše.
