Preden preberemo originalo verzijo 5 faz žalovanja od Elisabeth Kobler-Ross, poglejmo še dve variaciji tega škodljivega pristopa. Na strani:
https://dobrakarma.si/clanek/custva/sok-umrla-je-posebej-ljubljena-oseba-739726
v članku: 5 faz žalovanja ob izgubi bližnjega – spoznajmo jih, lažje nam bo lahko spoznamo še nove prijeme za »pravilno« žalovanje, ki, tako kot druge verzije, navajajo človeka v žalost in samo-usmiljenje. V članku je tudi nekaj New Age religioznih »nasvetov« za duhovno žalovanje.
»Prek razumevanja teh faz boste razumeli sebe in vam lasten način, kako preboleti smrt ljubljene osebe.
1. FAZA – ŠOK
Pojavi se ne glede na to, koliko časa je bila oseba, ki je umrla, bolna. Če je umrla nenadne smrti, je šok lahko večji oziroma traja dlje časa. Čustva se v tej fazi skrijejo in telo ter um sta obnemela.
Izjemno pomembno je, da v tej fazi ne uživate pomirjeval oziroma jih ne svetujete tistim, ki so pravkar doživeli izgubo ljubljene osebe. Pri uživanju pomirjeval ali antidepresivov se namreč lahko zgodi, da oseba ne more stopiti v naslednje faze žalovanja, kar jo »odreže« od življenjske energije in ji onemogoči nadaljevanje svojega življenja po instinktu in s podporo lastne duše.«
Če boste poiskali »profesionalno« pomoč pri psihiatrih, vam bodo svetovali ravno obratno:) Čim več tablet, dokler šok ne popusti, potem pa redno do konca življenja.
Avtorica opozarja žalovalce, da ne jemljejo psihiatričnih drog, saj bi jih lahko »odrezale od življenjske energije in ji onemogočile nadaljevanje svojega življenja po instinktu in s podporo lastne duše.«
Neprebujeni je tako že »odrezan« od naravne življenjske energije, saj ima po karmičnem scenariju omejeno, poškodovano in bolj ali manj uničeno energijsko telo in čakre. Šok to stanje samo še poslabša, enako tudi psihiatrične in druge droge in alkohol. Do prebujenja in zavedajočega se življenja, »življenje po instinktu«, če s tem misli naravno življenje, ne obstaja, saj se vse dogaja po karmičnem scenariju. »Duša« ne podpira nikogar, ta izraz karmičarji uporabljajo za ljudi z drugih planetov, ki se na silo inkarnirajo v druge ljude z nižjih planetov. Med inkarnacijo spijo, tako da ne morejo »podpirati« nikogar.
»2. FAZA – STISKA
Nastane takoj, ko šok popusti. Takrat ne veste, kam z lastnimi čustvi, in jih skrivate ali pa se vržete v njih tako močno, da vas čisto prevzamejo in vaše življenje izgubi pravo smer.
Na tej stopnji vam bodo prišli prav prijatelji in znanci, ki vas bodo odpeljali na izlet, četudi vam ni do tega, vam pripovedovali svoje male patetične zgodbe (take se bodo zdele vam) …
Lahko da vam ne bodo odkrili, kako preboleti smrt ljubljene osebe, vas pa bodo odprli za življenje, ki se dogaja zunaj, in vam pomagali narediti korak naprej.
To obdobje lahko traja od nekaj dni do nekaj mesecev, odvisno od tega, kako stabilni ste v sebi. Koristno pa je, da ne greste prehitro v fazo 3, ki odreže žalost in vsa negativna čustva od vašega dojemanja, ker potem ostanete v fazi 3, dokler se ne ponovi kakšen tragičen dogodek, ki iz vas izpusti tudi vso preteklo žalost.«
Najbolje pomembno je, da se žalost ne »odreže« prehitro:) Morda je bila avtorica pred »duhovnim svetovanjem« mesarka, ko tako rada odreže:) Žalovalcem svetuje, naj bodo dovolj časa v primežu stiske, saj bi jim prehitro prestavljanje v tretjo brzino lahko škodovalo, saj bi v naslednji fazi lahko izgubili žalost in negativna čustva:) Ha, ha, ha. Kot da bi bilo slabo, da izgubijo žalost.
Nadaljevanje stavka je še bolj noro, »ker potem ostanete v fazi 3, dokler se ne ponovi kakšen tragičen dogodek, ki iz vas izpusti tudi vso preteklo žalost.« Se pravi, če greš prehitro iz stiske v zanikanje, ki ti odreže žalost in vsa negativna čustva, lahko ostaneš v 3 fazi zanikanja do naslednje na primer smrti, ki bo iz tebe »izpustila tudi vso preteklo žalost«. Torej, najbolje je biti dovolj časa v stiski, in slabo je, da bi izgubil staro žalost:) Skratka, bodite žalostni in bo vse v redu:)
Na koncu zgornjega odstavka je avtorica dodala še kvazi poetičen krik:
»Nemogoče je, da bi ljubezen izginila kar tako, včasih si nadene oblačila žalosti.«
Resnična in brezpogojna Ljubezen ni lažnivka, ki bi se lažno predstavljala kot nekaj drugega, še najmanj pa bi se pretvarjala, da je žalosti. Tudi dan se nikdar ne preobleče v noč. Dan je dan, noč je noč. Ljubezen je ljubezen, žalost je žalost. To sta dve popolnoma različni vrsti energije, ki imata svoji značilni frekvenci, občutke in čustva ter načine delovanja. Tudi ko ljubezen pri neprebujenih mine, se ne spremeni v žalost. Ta se pojavi zaradi občutka praznine ob izgubi objekta (človeka, živali, denarja itd), navezanosti in odvisnosti. Pri neprebujenih se zmanjša ali začasno izgine ob pojavi novega objekta. Ravno tako si tudi žalost nikdar ne »nadene oblačil ljubezni«:)
»3. FAZA – ZANIKANJE
Je obdobje, ko se ne želite pogovarjati o smrti vaše ljubljene osebe, ne želite recepta, kako preboleti smrt ljubljene osebe, saj se delate, da je vse v redu. Navidezno zaživite svoje življenje in na zunaj deluje vse dobro.
Znance in bežne prijatelje lahko celo pretentate, da ste že dobro in da gre življenje naprej. Pravi prijatelji pa vas opazujejo, kdaj se boste sprostili in začeli pravo žalovanje. Z vami delajo v rokavicah in vam dovolijo vašo igro, saj vedo, da še niste pripravljeni na korak naprej.
V vseh fazah žalovanja in čustveni ter umski transformaciji je izjemno pomembno:
– da po vseh fazah čistite svoj dom,
– da ne kopičite predmetov ljubljene osebe,
– da ne pretiravate z obešanjem fotografij umrle osebe na stene v vašem domu.”
Avtorica pravi, da nekatere lahko žalovalec še »pretenta«, »pravih prijateljev« pa ne more, saj so ti strokovnjaki za žalovanje in točno vedo, da se samo pretvarjate ali pretentavate, da vam ni hudo. Kot pravi prijatelji komaj čakajo, da »se sprostite« in začnete s »pravim žalovanjem«:) Prav veselijo se, da vas vidijo žalostne in objokane:) V rokavicah, seveda.
Čiščenje doma ni odvisno od smrti in žalovanja. Namesto tega »nasveta« bi bilo bolje, če bi napisala, da raje »očistijo« oziroma »odrežejo« vseh 5 faz žalovanja in opustijo to škodljivo vedenje.
»4. FAZA – ŽALOVANJE
Se začne takrat, ko vas v določenem trenutku v času, v katerem se izmenjajo prazniki, se spremenijo letni časi, spreleti, da vaše ljubljene osebe, ki je umrla, zares ne bo nazaj.
Ne glede na to, da je vaš um sprejel dejstvo, da je umrla, je en del vas neskončno upal, da se bo oseba nekje pojavila. Ta del je čakal, da bo ljubljena oseba pozvonila na vratih, se pripeljala s kolesom ali vas prebudila na sobotno jutro. Ta del je čakal tisto, kar je bilo v navadi, da ta oseba naredi.
In šele zdaj, ko tudi ta vaš del, ki ga lahko imenujemo večni optimist, spozna, da te osebe ne bo več z vami v tej dimenziji, se lahko začne pravo žalovanje, ki bo imelo smisel.
Pravo žalovanje vas poveže z globino vaše žalosti, ki pokaže globino vaše ljubezni. Zato se ne sramujte, če žalujete dolgo.
Če pravi kdo, da je to predolgo, ga poglejte v oči in mu recite, da ljubezen ne izgine kar tako in da si je tokrat nadela oblačila žalosti. Žalovanje lahko traja več desetletij, seveda ne ves čas, temveč po trenutkih, urah, ko vas preplavijo spomini na ljubljeno osebo in se jim predate, ker imate dovolj miru v okolici in ker si dovolite, da se vam srce odpira.
Bolj ko se srce odpira, več žalosti vas preplavi. Brez tega žal ne morete priti do čutenja ljubezni, zato ne bežite od žalosti, temveč ji korak za korakom predajajte srce, saj jo s tem osvobodite, da lahko preidete v naslednjo fazo.«
Žalovanje se začne z reakcijo žalovalca na izgubo in ne z »izmenjavo praznikov« in »spremembo letnih časov«:)
Žalovanje nima nobenega smisla, ampak je dobesedno popolnoma nesmiselno in zelo škodljivo. Če smo imeli umrlega radi, ostanimo v ljubezni še naprej. Pika.
Žalovanje vam ne pokaže »globine vaše ljubezni« v smislu bolj ste ga ljubili, bolj ste žalostni. V resnici vam žalovanje pokaže le globino vaše spozabe, samo-usmiljenja in ubogosti. Pravo globino vaše ljubezni vam pokaže le prava ljubezen, ne žalost. V ljubezni ni žalosti in v žalosti ni ljubezni.
Dejstvo je, da je nekatere lahko sram, ker ne žalujejo dovolj dolgo oziroma ne čutijo žalosti in jo morajo hliniti. Nekje je celo določen čas žalovanja, ki se še spodobi:) Bolje dlje, nikakor pa ne manj od predpisane doze, saj bi s tem izrazili nespoštovanje do pokojnika, še bolj pa do tega, ki si je spomnil to neumno pravilo:) Po receptu, jokati 10 x na dan, po 20 minut. Hlipati, stokati in kriliti z rokami. Ne brisati solz, da tudi sosedi vidijo rdeče objokane oči. Po enem letu pridite na kontrolo:)
Ko se srce odpira, čutite več ljubezni in ne žalosti. Skozi žalost ne boste prišli do ljubezni, do nje lahko pridete le z ljubeznijo. Z žalostjo boste prišli le do še večje žalosti in do podna patetike samo-usmiljenja.
Takšni »nasveti« so razumljivi, ko vemo, da so jih avtorici v njen scenarij vpisali karmičarji, ki želijo, da žalujemo in jih hranimo z negativno energijo. Zato tudi lažejo, da je pot do ljubezni skozi žalost, pot do miru skozi nasilje in vojne in pot do raja skozi pekel. Zato naj bi morali na Zemlji čim bolj trpeti, da bi potem v nebesih uživali. To so le navadne karmičarske laži. Omejitve, bolezni, poškodbe, nasilje, kriminal, trpljenje in smrti niso potrebne za življenje. Brez njih lahko živimo, in to zelo lepo. Ko ukinemo Karmično organizacijo, bomo brez njih živeli rajsko življenje, in to že tu, na Zemlji.
Avtorica je tudi četrto fazo začinila s srceparajočim verzom:
“V četrti fazi nikar ne bežite od žalosti, temveč ji korak za korakom predajajte srce, saj jo s tem osvobodite, da lahko preidete v naslednjo fazo.”
To je lep primer karmičarske poezije Zla. Predajte se Zlu, predajte svoje življenje, svoje telo in svoje srce Satanu. Če se predaš okupatorju, se s tem ne osvobodiš od njega, ampak postaneš ujetnik. Enako te “predaja srca žalosti” ne osvobodi od nje, ampak te le še bolj okupira, prevzame in zasužnji.
“5. FAZA – SPOMINJANJE
Je zadnja faza, v kateri že veste skrivnost, kako preboleti smrt ljubljene osebe, saj se je spominjate z ljubeznijo. Radi razmišljate o njej in o tem, kako je lepo, da ste delili del življenja z njo. Morda vas še na trenutke oblije žalost, a se je ne bojite, ne bežite od nje, saj veste, da samo še poglobi občutek ljubezni in vam prinese dušni mir.”
Če to ni skrivnost, in glede na to, da je javno objavljena, bi to lahko že vedeli pred žalovanjem in preskočili ali še raje kar odrezali trpinčenje samega sebe in ostali v ljubezni. Žalost ne poglobi občutka ljubezni, ampak okrepi občutek žalosti:) Žalost ne prinaša “dušnega miru”, saj “duša” oziroma inkarnant, ki spi v žalovalcu, sploh ne ve, kaj se dogaja. Ker ne more biti vznemirjen, se tudi ne more pomiriti.
Elisabeth Kobler-Ross: 5 faz žalovanja
Po pregledu bolj ali manj neposrečenih kopij, zdaj poglejmo še originalno verzijo 5 faz žalovanja. Zaradi preglasa njen priimek nekateri pišejo Kubler, drugi Kobler. Wikipedia:
»Elisabeth Kobler-Ross, ameriška pisateljica in psihiatrinja švicarskega rodu. Eno njenih najbolj znanih del je model Kobler-Ross, ki predstavlja pet faz žalovanja, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. Po njej je bil tudi poimenovana Kubler-Ross foundation, katerega je ustanovil njen sin Ken in pomaga ljudem pri sprejemanju smrti.
Stopnje žalosti in žalovanja so univerzalne in jih doživljajo vsi ljudje vendar ne na enak način. Žalovanje se pojavlja kot odgovor na lastno terminalno bolezen posameznika, izgubo tesnega razmerja ali smrt bližnjega (bitja, človeka ali živali). Obstaja pet stopenj žalovanja, ki jih Elisabeth kot avtorica omenja v svoji knjigi O smrti in umiranju: 1. zavračanje in izolacija, 2. jeza, 3. pogajanje, 4. depresija in 5. sprejemanje.
Ljudje teh faz ne doživljamo enakovredno, saj je odvisno od okolice ter posameznikovega dojemanja situacije. Zgoraj naštete faze so napisane v vrstnem redu, v katerem se pojavijo napogosteje, sprejemljiva so pa tudi odstopanja (drugačen vrstni red, izvzeta faza ipd.).«
To ni res, prebujeni ne žalujemo ne za sabo ne za drugimi. Ne glede na vse, kar se dogaja okrog nas, smo stalno v miru in ljubezni.
»1. Zavračanje in izolacija
Prvi odziv na spoznavanje terminske bolezni, izgube ali smrti bližnjega je zanikanje resničnosti. To je normalna reakcija, da racionaliziramo vsa čustva. Je obrambni mehanizem, ki brani neposreden šok zaradi izgube, ki nas v tistem trenutku ovira. Blokiramo racionalno razmišljanje ter poskušamo potlačiti dejstva. Začenjamo verjeti, da je življenje brez pomena in brez vrednosti.«
Zanikanje resničnosti ni normalna reakcija. Ravno obratno, to je nenormalna reakcija. Normalno oziroma naravno je zavedajoče se sprejemanje dejstev, ne glede na to, da to niso naši izbori in se ne strinjamo s karmičnimi vsiljenimi scenariji in nasiljem nad nami. Zlo ni naravno oziroma normalno, ravno obratno. Zlo v vseh njegovih oblikah je nenaravno, izkrivljeno in sprevrženo. Enako velja tudi za zanikanje resničnosti, obrambne in napadalne mehanizme, šoke zaradi izgube, tlačenje dejstev, žalovanje in druga zelo škodljiva vedenja.
»2. Jeza
Kmalu za tem se realnost in njena bolečina ponovno pojavita, na kar še nismo pripravljeni. Intenzivna čustva se odvrnejo od našega ranljivega jedra, preusmerijo in izrazijo z jezo. Namenjena nežnim objektom, popolnim tujcem, prijateljem ali družini. Počutimo se krivi za svojo jezo, kar nas še bolj razjezi. V tem obdobju so zato lahko posamezniki precej nevarni za ljudi okrog sebe.«
Po avtorici so tudi to »univerzalna« in »normalna« čustva in vedenja:) Kot rečeno, poti Zla, žalovanja, škodovanja in trpljenja se lahko v celoti izognemo, saj ni potrebna za življenje. Mirno gremo lahko po poti ljubezni in prijateljstva, na kateri se bomo počutili dobro in ne bomo nikomur škodovali, ne glede na to, kaj se je zgodilo. Po tem modelu lahko vidimo, kako nas karmičarji prav silijo, da trpimo in škodujemo sebi in drugim ter tako proizvajamo negativno energijo za njih.
»3. Pogajanje
Skrivoma se poskušamo pogajati z bogom ali višjo silo, da bi prestavili neizogibno in spremljajočo bolečino. Ta šibka obramba nas ščiti pred bolečo resničnostjo. Je način izogibanja realnosti in zavlačevanja. Marsikdaj začnejo ljudje prelagati krivdo nase in od tod izhajajo vprašanja npr.: »kaj bi bilo, če bi to storil/a drugače«.«
Od smrti svojca naprej lahko celo življenje preživite na kolenih in neprestano vrtite rožni venec, vendar se umrli pod karmičarsko kontrolo ne bo vrnil nazaj.
Nekateri v hudi uri prodajo svojo dušo tudi nižji sili, hudiču, samo da bi profitirali:) Takšen posel je sklenil Faust z Mefistom, a se je kasneje premislil, ko je dojel, da s hudičem ni dobro biznisirati:) Verjemite mi, tudi z bogom oziroma s karmičarji ni dobro poslovati. V resnici njim niti ne bi mogli prodati svoje duše, tudi če bi želeli, saj jo že imajo:)
Obtoževanje sebe in drugih je nesmiselno, saj niste vi ali oni napisali scenarija in določili smrt bližnjega. Ravno tako je škodljivo kriviti, obstoževati in se jeziti na karmičarje. Namesto tega raje razumimo, kaj se dogaja, in vedimo, da se to Zlo končuje. Če prej nismo mogli narediti ničesar, zdaj lahko. Začnite se prebujati in uporabite moje vaje za opuščanje škodljivih vedenj, žalosti, jeze, občutkov krivde in tudi prodajanja duše hudiču:) Prebudite se in se naučite živeti, delovati in tudi poslovati koristno za vse.
»4. Depresija
Obstajata dve vrsti depresije, ki sta povezani z žalovanjem. Prva je reakcija na praktične posledice v zvezi z izgubo, ki prevladuje nad žalostjo in obžalovanjem. Skrbimo za stroške in pokop in da smo v naši žalosti porabili manj časa z drugimi, ki so odvisni od nas. Ta faza se lahko olajša z enostavnim pojasnilom in zanesljivostjo. Ljudje potrebujejo le nekaj prijaznih besed. Druga vrsta depresije je bolj subtilna in bolj zasebna. To je naša tiha priprava, da se ločimo od pokojnika.«
Vse spremembe lahko doživljamo mirno in na njih ne reagiramo z depresiranjem, ki nam le še bolj škoduje. Tudi depresiranje ni »univerzalno«, »naravno«, »normalno« in se tudi ne spodobi:)
»5. Sprejemanje
Doseganje te stopnje žalovanja je v redkost, katere marsikdo ne doseže, in je tudi edina faza, ki ima stalno pozicijo (zadnjo). V tej fazi ljudje pridejo do spoznanja, da je preteklost nesprejemljiva in nimajo vpliva na dogajanje ter sprejmejo trenutno stanje takšno kot je. Da bi prišli do tega spoznanja lahko traja več let in velikokrat niti ne dosežejo te faze zaradi podaljšane faze depresije, posledica katere so viska nagnjenja k samomorilnem vedenju.«
Po tej razlagi človek, ki izgubi nekoga, celo življenje žaluje in se žalovanje nikdar ne konča. Točno tako, kot si karmičarji želijo in to napisali v scenarij. Čim več trpljenja, čim več žalovanja in čim več negativne energije.
Tudi če nimamo vpliva na dogajanje, to ni razlog, da bi bili žalostni. Sprejmemo lahko dejstva kot dejstva, a imamo jasno vedenje, da to niso naši izbori. Nobenega razloga ni, da bi bilo sprejemanje tudi del žalovanja. Če ne prej, bi lahko s sprejetjem dejstev prenehali z žalovanjem. Še bolje bi seveda bilo, če bi dejstva sprejeli že prej in sploh ne bi šli po žalostni poti.
Vprašanje je, ali je Elisabeth po lastni smrti na oni strani tudi žalovala po svojem modelu:), ali se je njen pogled na smrt kaj spremenil, ko je bila mrtva, obenem pa še vedno živa?
5 faz posmrtnega življenja
Ko se že pogovarjamo o fazah, naj dodam še svojih 5 faz posmrtnega življenja.
1. Presenečenje zaradi samega dogodka smrti.
A: Tudi če vedo, da bodo umrli, če so na smrt bolni ali jih pokončajo s smrtno kaznijo, se jim zdi to nekako nemogoče, dokler se to ne zgodi tebi:)
B: Presenečeni so, da so umrli, obenem pa so še vedno živi:)
3. Ločenost od lastnega, znanega življenja in od domačih ter osamljenost.
4. Želja, da bi se takoj vrnili, in nemoč, ker se ne morejo.
5. Mešanica obžalovanja, da niso bili boljši, in želje, da bi popravili napake.
In še bonus, brezplačna faza za redne bralce:)
6. Strah zaradi nevednosti, kaj se bo zgodilo z njimi.
Kot tudi pri fazah žalovanja, se tu faze menjajo:) A ne za dolgo, saj pregled življenja traja nekaj mesecev, potem pa karmičarji umrlega preprosto izklopijo. Ko se bom spremenil v svetlobno bitje, bom imel dostop do celega posmrtnega karmičnega postopka in ga bom tudi javno predstavil z dokumentarnim filmom in knjigo.
Tudi moj oče je umrl in še malo živel po smrti
“Konec oktobra mi je umrl oče. Bil je star 83 let. Čeprav se celo življenje nisva razumela, sva na koncu postala zelo dobra prijatelja. Zaradi postopnega popuščanja vseh organov skoraj ni mogel več hoditi, tako da sem zanj v celoti skrbel jaz. Tudi strigel sem ga:) Bil je skoraj popolnoma gluh, tako da sva se pogovarjala tako, da je on govoril, jaz pa sem mu pisal na listke.
Neko jutro sem kar sam od sebe zavil v njegovo sobo in videl, da sključen sedi na postelji. Rekel je, da ne more več in da naj pokličem rešilca. Takoj sem ga poklical in prišel je najhitrejši rešilec na svetu! Čeprav je bolnica skoraj pol ure od našega naselja, so bili pri nas že v nekaj minutah. Med tem, ko sem očeta še preoblačil, sta ga bolničarja že naložila na nosila:)
Celo pot me je držal za roko in kot otrok gledal, da bi po mojem obrazu videl, če je vse v redu. Po pregledu je ostal v bolnici. Naslednji dan sem ga šel obiskati in je bil kar v redu. Rekel je, da mu prinesem slušni aparat, saj ni nič slišal in razumel. Dokler je bil doma, ga ni hotel, v bolnici pa je takoj dojel, da ga potrebuje:)
Zdravnik je rekel, da mu bodo vstavili srčni spodbujevalec in da obstaja možnost, da bo vse v redu. To so naredili, a staro srce ni zdržalo. Zadnjič sem ga videl, ko je bil po operaciji na intenzivnem oddelku in je spal. Naslednje jutro so me poklicali, da pridem po njegove stvari. Ko sem v čakalnici čakal, da zdravnik prinese vrečko, sem – takrat še nisem poznal Karmičarskega sistema – v nevednosti poklical boga in rekel, da naj poskrbi za mojega očeta, da bo vse v redu, saj je starejši človek. Kakšen bog neki! Karmičarji so ga takoj poslali v nasilno proceduro pregledovanja življenja.
Preden so ga izklopili in vklopili njegovega inkarnanta, se sem ga še dvakrat srečal. Enkrat v sanjah, ko je počival na postelji. Ko me je prepoznal, je hitro vstal in rekel, kaj pa ti tukaj delaš? Nisem mu uspel odgovoriti, saj so me takoj za tem prebudili.
Čez nekaj dni sem bil v njegovi sobi in zalival rože, ko sem začutil vonj po pire krompirju. Takoj sem vedel, da je on, saj sem mu večkrat pripravil takšen krompir, dokler je bil še »živ«:) Močno je jokal in bilo mu je zelo žal, da mi ni bolj pokazal prijateljstva.
Oče je bil iz vaškega okolja. Mati mu je umrla, ko je bil star 6 mesecev. Oče ga je tepel. S 16 leti je šel v 2. svetovno vojno. Tudi v partnerstvu z mojo mamo ni bil srečen. Bil je čustveno tog in zaprt. Zaradi življenja, ki ga je imel, je to popolnoma razumljivo.
Rekel sem mu, da je vse v najlepšem redu in da bova še super prijatelja. Potem ga nisem več videl, saj so ga izklopili. Čez nekaj mesecev sem v sanjah srečal visokega, črnolasega in zelo lepega moškega, starega kakšnih 30 let. Takoj sem ga začutil kot očeta. Vprašal sem ga, če je on s Palkija? Rekel je, da ne, da sem jaz nižje dol od njega. Vprašal sem ga, kaj dela. Rekel je, da je voznik v energetskem podjetju. Tudi njega sem še enkrat srečal in potem nikoli več.
Ob očetovi smrti sem bil že celo leto stabilen, tako da nisem čutil nobenih neprijetnosti, nisem bil žalosten in nisem žaloval niti sekunde. Karmičarjem to ni bilo prav, zato so me cel teden po več ur na dan držali v polju izredno neprijetne energije. Z njo so mi vsiljevali občutek paralitične negibnosti in izgubljenosti. Kar silili so me, da bi mi bilo hudo. Obupno so se želeli hraniti, saj je žalovanje za mrtvimi za njih posebna poslastica. Jaz sem bil že zdavnaj izven njihovega dosega in na varnem v Čistem Zavedanju. Miren, nereaktiven in nepremakljiv.
Vse, ki so kadarkoli živeli, je možno znova oživeti. Oni so samo izklopljeni in spijo spanec brez sanj v glavah njihovih inkarnantov. Takoj po ascenciji bom oživel očeta in mu omogočil lepo življenje. Dragi Mašo, dobrodošel nazaj, zelo se veselim, da bova super prijatelja!« Iz 1. knjige Pisma Palkijem
Sporočamo veselo novico, umrla je Smrt.
Mojim prijateljem s planeta Palki sem o smrti poslal to sporočilo.
“Dobri, če bi slučajno odšli, preden pridem, vedite, da ni smrti, iz katere vas ne bom vrnil nazaj na naš prelepi planet. Vas in vaše najbližje, vse in enega.
Fizična smrt je le nasilni in birokratski način, s katerim karmičarji vržejo nekoga dol z odra Življenja. Tako mu grobo prekinejo življenje, njegove dejavnosti in odnose z drugimi. Na drugi strani preživelega pokojnika po nekaj mesečnem maltretiranju čaka še Druga smrt z izklopom osebnosti.
Karmičarji se kot prava Zla bitja z žalostjo žalujočih hranijo še dolgo. Pokopališča so njihove restavracije, grobovi so njihovi krožniki. Tam prežijo na žalujoče, ki tja prinašajo svojo žalost in z njo polnijo grobove. Ne žalujte za svojimi, saj le spijo. Ne hranite karmičarjev. To bi bil dober napis za na pokopališča:)
Odpotovalih ne utapljajte v žalosti in sebe v samo usmiljenju. Raje jih imejte v lepem spominu in se veselite njihovega povratka.
Smrt v resnici sploh ni potrebna, smrt je le izraz karmičarskega sadizma nad drugimi bitji.
Zavedajoča se in čudovita bitja Ljubezni in Modrosti je ne želimo in ne potrebujemo. Ni ne zanimiva ne zabavna in tudi ne izgleda. Zato jo bomo za vedno zaključili skupaj s karmičarji. Njihov konec bo obenem tudi smrt Smrti.
“Sporočamo veselo novico, da je umrla Smrt. Pokojnica bo za vsak slučaj do pogreba ležala kar v globokem grobu. Vabljeni vsi živi. Peli in plesali bomo do jutra večnega veselja.”« Iz 1. dela Pisma Palkijem
Umrl bom 4. marca 2039
Jac, moj prijatelj s planeta Palki, ki je pri meni na obisku od začetka leta 2006 in kot majhno energijsko bitje leta naokrog, mi je povedal, da bi se Fedjova inkarnacija v meni po karmičnem scenariju končala 4. marca 2039. To je seveda datum moje smrti po scenariju za mojega inkarnanta Fedjo. Karmičarski načrt se seveda ni izvršil, saj smo Fedjo z mojimi vesoljci iz mene izločili že leta 2017. Fedja se je tako 22 let pred koncem inkarnacije vrnil domov na Palki, kjer uživa v novem življenju. Veselim se, da se bom pred 4. marcem 2039 spremenil v svetlobno bitje in postal nesmrten. To bova s Sanjo in našimi vesoljci omogočila tudi vsem dobrim Zemljanom in prebivalcem tega vesolja.
Tudi vi lahko izveste datum vaše predvidene smrti po karmičnem scenariju za vašega inkarnanta v budnih sanjah, saj družinski člani vašega inkarnanta, ki jih v sanjah pogosto srečate, točno vedo, kdaj se konča njegova inkarnacija. Preberite več o budnem sanjanju v mojih člankih: Kako lahko izveste, kdo se je inkarniral v vas?
https://www.pismapalkijem.si/2019/10/18/kako-lahko-izveste-kdo-se-je-inkarniral-v-vas/
in Zakaj je budno sanjanje tako pomembno? Brezplačna knjiga.
https://www.pismapalkijem.si/2019/12/11/zakaj-je-budno-sanjanje-tako-pomembno-brezplacna-knjiga/
Dragi prijatelji, ne hodite na pokopališče, da bi tam žalovali za svojimi dragimi, raje ostanite doma in se jih spominjajte z ljubeznijo. Povem vam, da se bodo vsi dobri nekega dne vrnili nazaj v vaš objem. Veselim se, da bi bilo to danes, in ta danes bo nekega dne res Danes.
Smrt Smrti, živelo Življenje.
Vse najboljše za vse.
Seno
P.s. Naslednji teden vam pošljem še zadnji del članka o odločnosti.
Preberite več o prebujanju in vajah za prebujanje, s katerimi boste z lahkoto opustili žalovanje, samo-usmiljenje in vse druge škodljive lastnosti in postali ljubeči v moji seriji knjig Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu.
Vse tri dele si lahko sposodite ali kupite na:
https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=senad
Na istem naslovu dobite tudi brezplačno knjigo Vi niste vaš um Vi ste Čudovito Bitje Čistega Zavedanja.
Vabim vas, da se naročite na e-novice za prebujanje, osebni, partnerski in družinski razvoj ter spoznavanje vaše Čudovitosti.
Dobili boste brezplačno knjigo »Kje sta Don Juan in Carlos Castaneda?«, v kateri opisujem primerjavo med starodavnim sistemom za osebnostni razvoj in mojim modelom za prebujanje.
Kliknite tu in se naročite tam:)
https://www.pismapalkijem.si/brezplacna-knjiga/
Dobrodošli in vse najboljše.
