Verni so za boga krivi in dolžni
Prisluhnimo svetim mukam Martina Luthra, ki je »skoraj obupal nad tem, da mu bo uspelo zadovoljiti Boga, ki ga je sovražil: “Kljub brezmadežnemu življenju meniha sem čutil, da sem grešnik s slabo vestjo pred Bogom. Prav tako nisem mogel verjeti, da mu ugajajo moja dejanja. Tega pravičniškega Boga, kaznovalca grešnikov, nisem ljubil, temveč sem ga preziral. Bil sem dober menih, tako dosledno sem ubogal pravilo, da bi prišel v nebesa, če bi lahko prišel tja samo zaradi upoštevanja samostanskega reda. Vsi moji sodrugi v samostanu bi to potrdili … Toda moja vest mi ničesar ni zagotavljala, temveč me je venomer polnila z dvomi in govorila: Tega nisi storil prav. Nisi se dovolj pokesal. To si izpustil iz spovedi.« (Karen Armstrong, Zgodovina Boga)
Martin Luther je svojo prelomnico doživel, ko je izoblikoval nauk o opravičilu. Človek se ne more rešiti. Bog ponuja vse potrebno za »opravičevanje«, ponovno vzpostavitev odnosa med grešnikom in Bogom. Bog nas je z dobrimi deli in s spoštovanjem pravil rešil, s tem da nam je omogočil, da z njimi popravimo škodo za nazaj in za sproti, ne pa za naprej. Dobra dela še ne pomenijo, da smo že odrešeni; to bo On določil – je že določil, le da mi tega še ne vemo in se do takrat v strahu tresemo, ali smo izbrani ali ne. Luther je svojo vero imenoval teologija križa: »Boga lahko najdemo samo v trpljenju in na križu«. (isto tam)
Za razumevanje karmične križ-ščanske mitologije in religije je zelo pomembno razumeti simbolno in dejansko vlogo trpljenja. Karmičarji so Jezusa razpeli na križ, ga mučili in ubili. V simbolnem in dejanskem pomenu je Jezus vsakdanji človek, ki je na karmičnem križu, na katerem ga psihopati sadistično mučijo in na koncu tudi ubijejo. Za vernike je trpljenje sveto, saj je to edini način, da se pokesajo za grehe, opravičijo bogu za svojo grešnost in odplačajo grešne dolgove. Zato molitev: »Gospod, usmili se« v resnici pomeni: »Bog, daj nam naše gorje vsakdanje, trnov kruh in krvave rane. Nič lepega, le grdo nam daj, saj si drugega ne zaslužimo. Hvala ti, ker nas kaznuješ in nam milostno omogočaš, da se pokesamo za naše grehe.« Verni se lahko edino z žrtvovanjem in trpljenjem odrešijo grehov in zveličajo v mukah. Edino s peklom tu se lahko, in še to le morda, rešijo pekla tam. »Gospod, usmili se nas, ničvrednih grešnikov, in nas kaznuj še močneje. Hvala ti, na veke vekov. Amen.« Ali po domače, kot poje Dino Dvornik: »Udri jače, manijače!« (»Manijak, udari še močneje!«) 🙂
Svoj strah pred Bogom, ki jih ni prav nič motil, da so veselo grešili naprej, so zato, da bi ga zmanjšali, obenem pa stisnili podložnike, teologi prenesli na svoje drage duhovnike in laične vernike. Če so bili oni kot veliki verski voditelji tako grešni, kako hudo je moralo biti šele z duhovniki in navadnimi verniki, ki pogosto sploh niso razumeli niti osnov vere; latinsko so znali le duhovniki. Zato so se navadni verniki tudi toliko križali. 🙂
Da bi pokazali resnost in odgovornost in vsaj za silo ublažili svoj strah, so podrejenim nalagali nova, še strožja in še manj razumljiva pravila, obstoječa pa so še zaostrovali. Tako se še danes Pomembno-Ubogo in junaško-žrtveno samoomejujejo, mučijo sami sebe in kaznujejo. Pri tem uživajo, saj trpijo. Njihov ideal je popolna identifikacija z Jezusom Mučenikom, življenje na križu kot križišču strahu, ponižnosti, nemoči in trpljenja. Samo neprestana bolečina jih lahko ohranja budne, da ne pozabijo na svojo grešnost. Drugi del Jezusa – Kristusa, bitje ljubezni in modrosti pa so tako kot Boga odrinili na nebo, od koder jih z večno nedostopnostjo opominja na njihovo zemeljsko ničvrednost. »Not worthy, not worthy.« »Gospod, usmili se nas, nismo vredni, nismo vredni.« Kot Ubogi zelo uživajo v lastni ničvrednosti. Razpeti med Jezusom in Kristusom lahko še bolj mučno trpijo, se neprizanesljivo do tal ponižujejo in z gorečimi solzami smilijo sami sebi. Usmili se samega sebe in Bog se te bo usmilil.
Cerkve, kulti in preprodajalci drog uporabljajo iste metode: svoje stranke namerno vežejo nase ter ustvarjajo in ohranjajo njihovo odvisnost s strašenjem in grožnjami pred grozotami abstinenčne krize – življenja v peklu nevere, samostojnosti, neodvisnosti in svobode. Do prebežnikov so neusmiljeni. Filozofa Barucha Spinozo so Judi izobčili in iz Cerkve pospremili s temi besedami: »Naj bo preklet podnevi in ponoči, ko leži in ko vstane (sedeč je varen; dodal sam) :), ko gre zdoma in ko pride domov. Naj mu Gospod nikoli ne odpusti ali ga prizna! Naj tega človeka večno žgeta Gospodarjev srd in nejevolja, mu naprtita vsa prekletstva, zapisana v knjigi postave in izbrišeta njegovo ime spod neba!«. Med branjem poslovilnega pozdrava so v sinagogi ena za drugo ugasnile vse luči, dokler občestvo ni ostalo v popolni temi in na lastni koži doživelo temo Spinozove duše v brezbožnem svetu. (isto tam)
Oproščanje in izgovarjanje sta dve različni stvari
Koristno je, da razlikujemo opravičevanje od izgovarjanja. Po karmičnem bontonu je opravičilo sprejetje napake, krivde in greha, izgovarjanje pa je nesprejemanje in izogibanje krivde. Storilec za to uporablja razne taktike, pri čemer krivdo še najraje preloži na drugega. S tem dobi dvojno korist: sam se je izvlekel in še namočil nekoga drugega. 🙂 Če mu uspe, seveda. Če ne, pa se dela prizadetega, kot da ga po lažnem krivo obtožujejo škodnega dejanja, čeprav je »popolnoma jasno«, da so vsi drugi krivi namesto njega. Nekdo od obiskovalcev z drugega planeta je rekel, da nekateri ne bi priznali krivde, tudi če bi jih oprostili. 🙂 No, zdaj, ko nisi več kriv, povej in priznaj, da si brcnil kokljo. Ja, zdaj pa sem jo res brcnil, ampak ste me že oprostili. 🙂
Poznamo dve vrsti oproščanja:
1. Za storjeno dejanje, »napako« oziroma škodo. Ne glede na to, da v Obstoju ni napak, lahko ta izraz uporabljamo žargonsko v vsakdanjem jeziku.
2. Kot vljudnostni nagovor: »Oprostite (ker motim), ali morda veste, kje je tu najbližja spovednica?« 🙂
Navadno oproščanje se lahko nadaljuje s: »Prosim vas, da mi oprostite«, s čimer se s prošenjem še dodatno ponižate. Lahko se stopnjuje tudi v dramatični: »Rotim vas, da mi oprostite«. Roteči je zaradi storjenega dejanja na dnu svojega obstoja. Neoprostitev prizadetega bi bila pretežko breme za rotečega, s katerim ne bi mogel živeti, zato ga dobesedno prosi za lastno življenje. Spodobi se, da je med rotenjem na kolenih, da ima sklenjeni roki kot v klasični molitvi in da s solznimi očmi gleda navzgor. 🙂
Oproščanje je postopek za odpis dolga, krivde za neko dejanje in še občutka krivde za to dejanje. Nastala je škoda, zdaj pa bi se moral storilec po »bontonu« zaradi tega še slabo počutiti. Namesto da bi skušal pojasniti, popraviti in odpraviti ali vsaj zmanjšati škodo, jo z opravičevanjem in žalovanjem: »Oprostite, žal mi je« le še poveča. Po istem »bontonu« se mora »prizadeti« vznemirjati, jeziti in tudi obtoževati storilca. V manj razvitih družbah tudi preklinjati, zmerjati in groziti storilcu ter še njegovi mami in očetu. 🙂 Ne veš, kaj je huje, škodno dejanje ali njihova reakcija. 🙂
Nekateri izkoristijo takšno priložnost in se kot pravi dramski igralci in operne dive derejo (kot da so komaj čakali, da izkričijo in prenesejo svoje napetosti na drugega) čim bolj na glas, kot da bo to dodatno nasilje uredilo zadevo. Drugi spet začnejo neutolažljivo jokati, da bi od storilca izvlekli čim večje opravičilo, in če je le mogoče, v gotovini, in to takoj. 🙂 Bolj so prizadeti, večjo odškodnino naj bi dobili.
Zelo popularno je opravičevanje z darilom, z na primer šopkom rož. To je le navadno podkupovanje, pri katerem gre za prozoren poskus: če prizadeti vzame darilo, naj bi z njim vred vzel tudi grešnika. Ta sicer tvega, da bo užaljeni vzel le darilo, njega pa ne več. 🙂 Če mu uspe, potem ve, kako se bo lahko opravičeval tudi v prihodnosti …
Zanimivo je, da obstaja opravičilo za dejanje, ki ga je storilec naredil in tudi za dejanje, ki ga ni naredil, kot je na primer šolsko opravičilo za izostanek od pouka. Ni ga bilo v šolo, zdaj pa se še opravičuje zaradi tega. 🙂
Namerno in nenamerno škodovanje
Za namerno dejanje lahko drugi zahtevajo opravičilo, saj so bili užaljeni in prizadeti. Samo z opravičilom se lahko opere njihova čast. V starih časih je bila zelo popularna oblika opravičila sprejem vabila na dvoboj, v katerega sta vstopila dva, izstopil pa je samo eden. Če bi preživel prizadeti in z barbarskim ubojem drugega »ohranil svojo čast«, bi v tem sistemu lahko še našli nek smisel. V primeru, ko je v dvoboju zmagal tisti, ki je prizadel drugega, pa ga je tako zadel dvakrat. 🙂 Za umrlega bi bilo bolje, da bi raje ohranil življenje kot čast in se ne bi igral z življenjem, tako pa je izgubil oboje. 🙂 Opravičilo je sicer dobil, a mu to ne bo veliko pomagalo, saj ga na tem svetu ne bo mogel vnovčiti, v onostranstvu pa vse to ni več pomembno.
V primeru, ko gre za nenamerno, neprijetno ali škodljivo dejanje, se oseba opravičuje popolnoma isto, kot da ga je storila namerno. Uporabi iste besede, se isto čustveno in fizično vede ter ponižno čaka na sprejem opravičila. V tem času mora biti Uboga, žalostna in gledati navzgor. Čim ji drugi opraviči storjeno dejanje, se takoj lahko zravna, se počuti kot običajno in gleda naravnost. 🙂 Vse to je seveda izraz odigranega prizora, v katerem je tudi izjava: »Iskreno se opravičujem« le del dramske farse. Nekaterim ni niti malo žal, da so koga užalili, prizadeli ali mu naredili kakšno škodo. Obžalujejo le to, da so jih pri tem dobili in da se morajo zdaj še pretvarjati, da jim je hudo. Treba je vedeti, da tudi obžalovanje ni koristno, saj je le drugo ime za opravičevanje. In še veliko bolj škodljivo je.
Zanimivo in značilno je tudi neopravičevanje Pomembnih za škodljiva dejanja, ki jih naredijo njim, manj vrednim Ubogim. Pomembnemu njegov VIP status (Very Important Person oziroma Zelo Pomembna Oseba) ne dovoljuje, da bi se ponižal pred Ubogim in se mu opravičil. Pa kaj še, Ubogi je lahko še vesel, da ga je Pomembni kakorkoli oškodoval in mu tako sploh namenil pozornost. Ubogi to dobro vedo, tako da že sami pohitijo in servilno opravičijo Gospoda, da si temu ne bi bilo treba mazati rok s tako nizkotnimi dejanji, kot je opravičilo nižjemu stanu.
Ne opravičujte se nikomur, nikdar in za nič.
Opravičilo ni potrebno, pojasnilo je dovolj. Z opravičevanjem se sami postavite v nižji, krivi in dolžni ter Ubogi položaj in ranjeni čakate na milost upnika, da odloči o vaši usodi. S spuščenimi žalostnimi in prosečimi govejimi očmi čakate, da vam oprosti in vam dovoli, da se z za milost prosečih kolen znova dvignete na noge in ste spet njemu enaki, s tem, da ima eno vašo napako v dobrem. On vam je tokrat oprostil, naslednjič boste morali tudi vi njemu :). Če je baraba, vas lahko tudi privoščljivo in škodoželjno ohranja krivega in dolžnega na tleh obžalovanja, s solznimi podočnjaki prosečega za oprostitev greha. Tam, kjer vas ima najraje. 🙂
Namesto da se opravičujete, raje pojasnite, kaj se je zgodilo. Namesto da bi rekli: »Oprosti(te) mi« ali »Se opravičujem« recite raje: »Naj ti ali vam pojasnim, kaj se je zgodilo«. Povejte resnico in ostanite pokončni in bistrih oči, enakovredni in enakopravni. Z mirnim in resničnim pojasnilom ste naredili svoje. Kako bo drugi sprejel vaše pojasnilo, je njegova stvar. Prijazno mu lahko tudi pojasnite nov pristop in mu poveste, zakaj se ne opravičujete ter mu predlagate, da tudi sam tako ravna. S tem boste koristili obema, saj bosta ohranila enakovreden položaj in odnos ter se bosta zaradi elegantno urejene zadeve tudi veliko bolje počutila.
Vse najboljše za vse!
Seno
P. S. V sodnih postopkih bi lahko “oprostitev krivde” nadomestili z “opustitvijo obtožbe”. Tudi “oprostitev plačila” se lahko nadomesti z “opustitvijo plačila”.
Preberite več o vajah za prebujanje, s katerimi se boste elegantno znebili vseh vaših delnih osebnosti in njihovih škodljivih lastnosti, vključno s Pomembnostjo in Ubogostjo ter seveda poniževanjem, opravičevanjem in žalovanjem, v moji seriji knjig Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu.
Vse tri dele si lahko izposodite ali kupite na:
https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=senad
Na istem naslovu dobite tudi brezplačno knjigo Vi niste vaš um Vi ste Čudovito Bitje Čistega Zavedanja.
Vabim vas, da se naročite na e-novice za prebujanje, osebni, partnerski in družinski razvoj ter spoznavanje vaše Čudovitosti.
Dobili boste brezplačno knjigo »Kje sta Don Juan in Carlos Castaneda?«, v kateri opisujem primerjavo med starodavnim sistemom za osebnostni razvoj in mojim modelom za prebujanje.
Kliknite tu in se naročite tam. 🙂
https://www.pismapalkijem.si/brezplacna-knjiga/
Dobrodošli in vse najboljše!
