Tolteški nagualizem kot posebna oblika srednjeameriškega misticizma temelji na mitu o Orlu kot Stvarniku in Gospodarju Življenja in Smrti. Orel naj bi z deli samega sebe omogočal ljudem življenje, jih po smrti zaužil, si prisvojil njihove izkušnje in jih potem raztopil v sebi. Edina izjema so t. i. Bojevniki, ki:
1. s posebnim načinom življenja in zahtevnimi vajami opustijo lastno Pomembnost (in Ubogost, saj sta to dve strani iste blodnjavosti o lastni več in manjvrednosti),
2. povečajo svojo osebno moč,
3. zberejo vso in za razne neumnosti zapravljeno energijo ter postanejo energijsko celoviti,
4. premaknejo svojo Skupno Točko pozornosti z vsakdanjega človeka na Mesto Tišine in s tem postanejo Abstraktno Bitje,
4. z rekapitulacijo oziroma temeljitim pregledovanjem svojega življenja ustvarijo kopijo svojega življenja za Orla,
5. svoja fizična telesa s spominjanjem budnih sanj ter s tem aktiviranjem žariščnih točk, ki nastanejo vsakič, ko budno sanjajo, spremenijo v svetlobna telesa iz čiste energije in potem
6. mimo Orla poletijo v Svobodo.
Mit o Orlu pravi, da Orel ceni Bojevnike in njihov trud, sprejme njihovo kopijo življenja namesto pravega življenja ter jih spusti mimo sebe v Neznano.
Vidimo lahko, da je tolteški mit zelo podoben križščanski trditvi, da bog ustvari dušo ob rojstvu. Ker so inkarnaranje, ki govori o življenju pred življenjem, inkarniranjem v sedanje življenje in več življenjih, izključili iz biblije, so morali tudi prilagoditi zgodbo o duši, ki ne živi pred življenjem, ampak jo bog ustvari ob rojstvu. Cerkvenjaki so inkarnacijo izključili zato, da bi s tem dobili absolutistično kontrolo nad zemeljskim življenjem vernikov. Njihova številna prejšnja in prihodnja življenja, v katerih bi lahko popravili svoje grehe, so skrčili na enega, tu in zdaj, zdaj ali nikoli, jim dali samo eno priližnost, da lahko služijo Cerkvi, bogu in Jezusu ter jih močno stisnili med dva ognja – med strašnega, jeznega in maščevalnega Jahveja in enako zlobnega Satana, božjega črnega brata dvojčka. Glede na to, da je že Jahve pravi hudič, v resnici ni velike razlike med njim in Satanom.
Tolteški mit o Orlu je tudi zelo podoben religiji Enosti novega New Age boga, ki se je razdelil na več ljudi in živali, da bi se spoznal skozi različne izkušnje. Ko bo zaključil s samospoznavanjem, bo vse ljudi in živali znova potegnil vase in znova postal Eden in Edini.
Iz obeh podobnosti je dobro razvidno, da karmičarski scenaristi niso imeli veliko domišljije, saj so mnoge religije le variacije njihovih predhodnic. Tako je tudi s križščanstvom, ki je skrpano skrpucalo iz številnih drugih religij, in to z »devicami«, »brezmadežnimi rojstvi« in datumi vred. Kljub očitni in slabi kopiji staroegipčanske zgodbe o Horusu križščane nič ne moti, da je križščanstvo samo predelana skrpanka prejšnjih religij, saj je njihova vera v sveto izmišljotino močnejša od številnih konkretnih dokazov, da gre le za ponarejen kič.
Tolteški nagualizem je samo še ena karmična religija
Največja karmičarska prevara je lažna podoba nagualizma, ki naj bi bil resničen, mističen in eksotičen. Zanimivo je, da mnogi bralci Castanedinih knjig verjamejo v mit o Orlu, čeprav je jasno, da gre le za kopijo mita o Stvarniku in bogu Enosti. Karmičarji so napisali karmične scenarije tudi za inkarnanta Don Juana in Carlosa Castanedo, ju že vnaprej povezali kot »učitelja« in »učenca« ter jima vstavili vse potrebno, da bosta odigrala svoji vlogi. Po smrti so ju pričakali, ju prisilili, da sta pregledala svoji življenji in potem spremenili v njuna inkarnanta. Postopek spremembe enega človeka v drugega je zelo preprost. Umrlega, ki je pregledal svoje življenje, posadijo za mizo in prisilijo, da gleda prizore na monitorju na steni ter ga med gledanjem dobesedno spremenijo v njegovega inkarnanta. Človek tako izgine in na njegovem mestu se pojavi inkarnant, katerega potem pošljejo domov.
Če ste starejši od 50 let in radi berete knjige, se verjetno spomnite, kakšna senzacija so bile knjige Carlosa Castanede, v katerih je opisoval svoja srečanja in druženje z Don Juanom, nagualom oziroma čarovnikom, ki je imel super moči. Po izidu Carlosovih knjig naj bi na tisoče Američanov po Mehiki iskalo Don Juana, da bi postali njegovi učenci. Prehodili naj bi mnoge hribe in doline, ga iskali po vaseh in mestih, a nikomur ni uspelo, da bi ga našel. Tudi zaradi tega so številni kritiki očitali Carlosu, da si je vse skupaj izmislil in da Don Juan sploh ne obstaja. Kljub kritikam in pomanjkanju dokazov za Castanedine trditve v knjigah, je njegove knjige prebralo na milijone ljudi po celem svetu.
Kot pišem v moji knjigi Kje sta Don Juan in Carlos Castaneda?, v kateri opisujem primerjavo med starodavnim tolteškim sistemom in mojim modelom za prebujanje in osebnostni razvoj, je v njegovih knjigah več zelo uporabnih in koristnih vaj. Kot pri vseh vajah, je tudi pri tolteških zelo pomembno, da se jih izvaja, in to redno. V nagualizmu je temeljna vaja ustavljanje uma in neprestanega premišljevanja oziroma premlevanja prazne slame ter doseganje notranje tišine. V mojem modelu je opazovanje misli in ustavljanje uma prav tako temeljna in najbolj pomembna vaja na začetku osebnostnega razvoja, le da v tišini naredimo še korak naprej in se zavemo Čistega Zavedanja oziroma se zavemo, da se zavedamo.
Ne glede na veliko uporabnih in koristnih vaj v Castanedinih knjigah je večina bralcev njegovih knjig in sploh ljudi, ki se »ukvarjajo z duhovnostjo« le navadnih »kavč bojevnikov«, ki mislijo, da če pogledajo »duhovni« video ali preberejo »duhovni« članek ali knjigo, da so že »duhovno« razviti. Mislijo, da če razumejo povedano, da je to že to in da jim ni treba vaditi. Jasno je, da ne bi mogli biti dlje od resnice, saj razumevanje besed ne pomeni nič drugega kot razumevanje pomena besed, ne pa še pomena sporočila, ki ga lahko razumemo le z osebno in s konkretno izkušnjo. O jagodah lahko preberete vse knjige in članke, vendar dokler ne poskusite ene, ne boste o jagodah vedeli ničesar. Enako velja tudi za osebnostni razvoj, pri katerem je branje knjig in člankov ter gledanje videov le informiranje o različnih modelih osebnostnega razvoja, najpomembnejši del pa je seveda konkretna vadba.
Razlog za takšno vedenje »kavč bojevnikov« je seveda nerazumevanje pomena osebnega razvoja, lenoba in prepuščanja škodljivim navadam. To velja tudi za bralce Castanedinih knjig, za katere je glavna in za 99,9 % tudi edina »duhovna praksa« citiranje Don Juanovih izjav, ki so jih prebrali v knjigah. Rečejo en citat in potem si domišljajo, da razumejo povedano in da so s tem že tudi sami »Bojevniki«. Ha, ha, ha.
Vera v citate
Sem član več Carlos Castaneda Facebook skupin in po komentarjih oziroma večinskih citatih dobro vidim, da ne vadijo, ampak so le verniki Cerkve Carlosa Castanede. Namesto da bi se smilili sami sebi, na kolenih – tudi, ko stojijo – žebrali molitve in se zraven obilno križali, tako kot to počnejo križščani, citirajo. Ponavljanje Don Juanovih citatov iz Castanedinih knjig so njihove molitve. Do sem pridejo in čisto nič dlje. Zelo uporabne in koristne vaje so za njih preveč naporne, zato se zadovoljijo s citati. Tako kot križščani, ko izgovorijo molitev in potem vse predajo v božje roke, Castanedijanci izgovorijo citat in si domišljajo, da jih bo Orel spustil mimo, ko pride čas njihove smrti.
En od takšnih citatov je vsem dobro znana parafraza starega slovenskega in diskriminatornega reka: “Kdor ne dela, naj ne je!” (meni je bolj všeč verzija “Kdor ne dela, naj vsaj je!”): “Nothing in the world is a gift. Whatever must be learned, must be learned the hard way.” ali po slovensko: “Nič na tem svetu ni podarjeno. Vse mora biti zasluženo, in to zasluženo s trdim delom.” To je seveda le karmičarska laž, da je življenje težko in da je trpljenje nujno za življenje. Res je, da je v osebnostnem razvoju potrebno vaditi, vendar so moje vaje za razliko od križščanskih, ki sploh ne obstajajo, ali tolteških, ki so tudi smrtno nevarne, zelo preproste, lahke in razumljive.
Citiranje oziroma ponavljanje molitev ne koristi pri osebnostnem razvoju, temveč mu samo še bolj škodi, saj verniku daje lažno sliko, da je dober vernik, ki se trudi in si potem še domišlja, da bi moral biti za svojo »duhovnost« nagrajen. Križščanstvo je kot sistem za osebnostni razvoj popolnoma neuporabno in je v resnici formula za osebnostni propad. Christopher Hitchens v enem izmed videov na YouTube našteva na desetine zločinov križščanske Cerkve, kar dokazuje, da gre za zločinsko, kriminalno in teroristično organizacijo, ki je povzročila največ zla v človeški zgodovini. Križarski pohodi, inkvizicija, lov na čarovnice, konkvista, prisilno spreobračanje v križščanstvo, sodelovanje s fašisti in nacisti, sovraštvo do homoseksualcev, spolne zlorabe in prodaja odpustkov – ha, ha, ha, kakšna blamaža – itd.
Razumljivo je, da takšna organizacija ne more biti za zgled nikomur, kaj šele, da bi imela sistem za osebnostni razvoj, s katerim bi ljudje opuščali škodljiva vedenja in stare Ego osebnosti ter si ustvarjali nove, poštene, prijazne, prijateljske in ljubeče osebnosti. Papež, če začnemo pri Glavi, kardinali, škofi in duhovniki so danes enako, če ne še bolj pokvarjeni, kot so bili v zgodovini Cerkve. Internet pregoreva z novicami o kriminalnih dejanjih Cerve in njenih članih. Na sodiščih je na tisoče tožb zaradi spolnih zlorab, ki se samo v eni državi in samo v nekem obdobju štejejo na stotine tisočev zlorabljenih otrok. Na podlagi trdnih dokazov o Cerkvenem zgodovinskem nasilju in spolnih zlorabah lahko mirno rečem, da Cerkev ni organizacija, ki bi koristila ljudem in jim pomagala pri osebnostnem razvoju, temveč je izredno škodljiva združba osebnostno nerazvitih, zaostalih in primitivnih sebičnežev, ki načrtno, sistematično in organizirano izkoriščajo in zlorabljajo naivne vernike in njihove otroke. Zaradi temeljno škodljive značilnosti Cerkve je razumljivo, da se tudi verniki ne morejo osebnostno razvijati, temveč grešijo, in to na veliko, skupaj s svojimi Učitelji Greha, od papeža navzdol. Ko naredijo slabo dejanje oziroma greh, se samo izpovejo – večina še to ne, saj je vse več križščanov le na papirju, saj so cerkve prazne – prosijo boga za odpuščanje – če bi mogli, bi si raje kupili odpustek – in potem spet nadaljuje s škodljivim vedenjem.
Podobno je z verniki v Cerkvi Carlosa Castanede, le s tem, da oni ne komunicirajo neposredno z Orlom, v smislu, da bi mu priznali grehe in ga prosili za odpuščanje. V tej veri grehi ne obstajajo – če človek naredi kaj škodljivega, mu ni potrebno narediti ničesar, saj ni nikomur nič dolžan. Edino, kar je, je dejstvo, da je s škodljivim vedenjem zapravili dragoceni čas, v katerem bi lahko vadil in se pripravljal na Veliki Let, ko bo spremenjen v svetlobno bitje poletel mimo Orla. Iz zapisov v Facebook skupinah je lepo razvidno, da večina o tem sploh niti ne razmišlja in da se izgubljajo v drugih in manj pomembnih citatih ter da končnega cilja ne poznajo ali ne razumejo. Citiranje Don Juana je zelo podobno citiranju biblije, pri čemere tudi križščani mislijo, da je ponavljanja »božje besede« ena od najpomembnejših verskih dejavnosti. Samo ponoviš Jezusovo izjavo in si že blažen med devicami. Pri tem je treba paziti, da si čimbolj žalosten, čemeren in dramatičen, da te bo bog bolj resno vzel. »Bog je tako ljubil svojega sina, da ga je dal ubiti na križu.« In to je »bog ljubezni«.
Čeprav obe religiji izvirata od karmičarjev, ki so si ju izmislili za norčevanje, podrejanje in izkoriščanje vernikov, je v križščanstvu samousmiljenje in valjanje po lastnem blatu izredno pomembno in vredno: »Bog, usmili se me, ničvrednega grešnika!«, medtem ko se ga je v nagualizmu treba čimprej znebiti in postati brezmadežen Bojevnik. Enako velja tudi za Pomembnost, ki jo križščani gojijo kot marihuano in se z njo redno zadevajo. Vsa kičasta pompoznost, ošabnost in napihnjenost Cerkve, papeža, kardinalov in škofov, cenena ropotija »svetih« rekvizitov ter absurdnih dramskih in dramatičnih ritualov, pri katerih se na primer vino spreminja v kri, ki ga kanibalistični verniki pijejo, lepo kaže na praznost in votlost križščanskege ideologije ter njeno popolno neuporabnost za vsakdanje življenje, kaj šele za resnični osebnostni razvoj. Naivni in nevedni verniki mislijo, da če gredo k maši v cerkev, da so potem boljši ljudje. To je enako kot citiranje navedkov iz biblije in žebranje molitev – tudi če tisočkrat ponoviš celo biblijo, ne boš zaradi tega čisto nič boljši človek, le še bolj boš poneumljen, ker boš mislil, da si na pravi poti, v resnici pa propadaš, izgubljaš dragoceni čas, ki bi lahko uporabil za pravi osebnostni razvoj, in še denar stran mečeš, ko hraniš pohlepne cerkvenjake, ki se mastijo na tvoj račun.
10 »božjih zapovedi«, od katerih so nekatere same po sebi razumljive za vse, ki so pošteni in zaradi tega nepotrebne, križščani ne ubogajo, temveč jih stalno, redno in povsod kršijo. Cerkev je v ospredju javnosti proti homoseksualcem, jih zaničuje in preganja na vsakem koraku, v ozadju pa je po nekaterih ocenah kar 80 % duhovnikov homoseksualnih. V knjigi Bog kot zabloda od Richarda Dawkinsa sem prebral, da v Ameriki raste število vernih, ki zahtevajo »pravico«, da lahko pobijajo homoseksualce in da zato ne bi bili kaznovani.
Se nadaljuje.
Vse najboljše za vse.
Seno
Preberite več o čudovitem življenju, ki nas čaka po ukinitvi blokade Zemlje, v moji seriji knjig Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu.
Vse štiri dele si lahko izposodite ali kupite na:
https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=senad
Na istem naslovu dobite tudi brezplačno knjigo Vi niste vaš um Vi ste Čudovito Bitje Čistega Zavedanja.
Vabim vas, da se naročite na e-novice za prebujanje, osebni, partnerski in družinski razvoj ter spoznavanje vaše Čudovitosti.
Dobili boste brezplačno knjigo »Kje sta Don Juan in Carlos Castaneda?«, v kateri opisujem primerjavo med starodavnim sistemom za osebnostni razvoj in mojim modelom za prebujanje.
Kliknite tu in se naročite tam.
https://www.pismapalkijem.si/brezplacna-knjiga/
